Ni ga lepšega, ko ženska najde sebe, svoj resnično pravo Bit, svojo notranjo moč, s katero lahko kreira svoje Življenje.
Kako lepo je spoznanje, ko greš skozi bolečo zgodbo in se ti sanja ne, kaj te čaka na drugi strani. Hmm. Verjamem, da je lahko govoriti na tak način, ko se je klopčič lekcij, že delno odvil. Kakorkoli, izhajam iz tega trenutka. Ni mi žal ene solze, enega občutka žalosti, občutka trganja srca na prakoščke, ni mi žal kamenjanja same sebe, dram, ki sem si jih spletla. Težje kot je bilo, lepše darilo me je čakalo. Najslajši so bili trenutki, ko sem se popolnoma predala, padla, ko se je moj um utrudil od vsega, ko je popolnoma potihnil. Moje telo je negibno ležalo na tleh in v tej tišini, v tem stanju mirovanja, ki nastane za delček sekunde, se je porodil čudež.
To je tisti trenutek, ko je Duša žejno čakala, da potihne vse, da še veter zaustavi svoj dih, takrat, o takrat, pa se je prebudila ONA iz tisočletnega spanca.
Kako dragocen je trenutek, ko se poljubita tema in svetloba. Samo en majhen žarek je bil potreben, da se je začela nova, mnogo boljša, lepša zgodba. Ko vsako prebujanje postane najmogočnejše darilo, ko vsako petje ptic postane najlepša simfonija, ko vsak pogled na Sonce in njegove darove postane nekaj najlepšega, ko vsak vdih postane najdragocenejši in predvsem, ko se zaveš, da si Živ, da življenje dehti in se radostno prebuja v vsaki v tvoji celici.
Lepo je, ko se v polnosti zaveš in sprejmeš sebe, točno takšnega kakršen si, s točno takšnim telesom, občutki, mislimi. Tvoje notranje Bitje si želi tvoje pozornosti in nege, da ti lahko začne prinašati darila. Globoko hvaležna.
Lepo je biti ženska
Kolikokrat sem skrivala svojo bolečino,
se zavlekla v kot s sklonjeno glavo,
neustavljivo jokala, misleč,
da sem nemočna, da bi karkoli spremenila!
Kolikokrat je bila bolečina srca neznosna!
Danes sem drugačna.
Nič več se ne skrivam in ne ihtim kakor majhna punčka,
moledujoč, da bi jo kdo opazil in ji podaril kanček ljubezni,
po kateri tako močno hrepeni.
Danes sem ponosna, da sem Ženska,
vsa sijoča in nežna,
a hkrati divja in neukročena.
Ponosna, da se zavedam svoje svetosti,
ponosna, da ponovno čutim to neskončno Ljubezen Njega,
na katerega sem pozabila skozi veke.
Njega, ki je potrpežljivo čakal in čakal,
da sem dvignila glavo, ga uzrla v svojih očeh
in občutila v svojem ranjenem srcu.
Zasidrana v svoji moči stopam skozi izzive Življenja.
inspiracije