»Lahko prosim zamenjam svoje življenje?« sem se kot najstnica in tudi kdaj kasneje, večkrat vprašala na glas. Malo za šalo, malo zares, sem večkrat hotela zamenjati svoje življenje za življenje koga (po mojih predvidevanjih) srečnejšega, uspešnejšega in takega, ki mu na splošno gre »bolje«. Utvare, da imajo drugi bolj izpopolnjeno in srečnejše življenje, so mi povsem izkrivljale pogled mojo resnično podobo.
V skladu s svojim prepričanjem pa sem srečevala ljudi, zraven katerih sem se zaradi tega ali onega razloga počutila manjvredno. Vselej sem našla nekaj kar je bilo pri drugih bolje kot pri meni in svoje življenje sem bila v hipu pripravljena zamenjati za življenje koga izmed mojih »top občudovancev!«
Ko sem nekega dne premišljevala s kom pa bi pravzaprav zamenjala svoje življenje, če bi ga lahko, sem nenadoma dojela, da mi nobeno ne bi povsem ustrezalo. V vsakem bi kaj popravila. Nobeno ni bilo »popolno«, tako kot tudi moje ne. Vendar pa je moje tisto, ki je kljub vsemu moje. Postala sem globoko hvaležna, da sem to kar sem v tem prostoru in času. Nihče drug ni kot jaz in nihče drug nima enakega poslanstva. Zakaj bi potem takem želela zavrniti sebe in svojo božansko naravo?
Seveda tudi po tem spoznanju ni vse teklo kot po maslu. Prišle so preizkušnje, ki so me testirale kako resno mislim in tudi danes še pridejo. Ob spoznanju, da samo sem - brez, da bi potrebovala biti več ali manj vredna od drugih ljudi, pa se počutim bolj prvinsko in sproščeno kot kdajkoli prej. Ob tem si vsakič dajem »dovoljenje«, da živim svoje življenje.
Ko se primerjamo z drugimi ljudi, izgubljamo nit s svojo avtentičnostjo
Občutki, ki so bili pokazatelj zavračanja mojega življenja, so prihajali iz vzorca manjvrednosti. Ob svojem nenehnem primerjanju z drugimi ljudmi, ki so bili po nekaterih kriterijih "bolj" popularni, zaželeni, občudovani in uspešni, sem se povsem izgubila. Izgubila sem stik s svojo resnično naravo, ki je že v osnovi povsem zadostna sama sebi in ne potrebuje nenehne potrditve, da je boljša ali kritike, da je slabša od drugih.
To dobro ponazori tudi naslednja zgodbica. Nekoč je živel labod, ki se je opazoval na gladini vode. Na gladini vode pa je namesto svoje lepe podobe skozi svoje izkrivljeno dojemanje sebe videl podobo race. V skladu s svojim prepričanjem je tudi živel življenje race, vendar je v sebi čutil, da to ni njegovo življenje. Nekega dne je sonce še posebej močno sijalo in labod je na gladini vode prvič v življenju končno uzrl svojo resnično podobo. Njegovo življenje, se je končno pričelo razgrinjati v vsej svoji veličini. Še naprej se je družil z racami in ostalimi živalmi, vendar pa je sprijaznjen živel svoje življenje laboda, saj se je zavedal, da ga nobeno drugo življenje ne bo tako izpolnilo kot to, ki si ga je izbral.
Vsak izmed nas je drugačen in vsak je poseben
Kolikokrat v življenju smo ljudje kot labodi, ki sebe ne vidimo kot krasna in izpopolnjena bitja ter ne dojamemo svoje resnične vrednosti? Vsak izmed nas je unikat. Vsak ima svojo posebno misijo, ki jo je prišel izpolnit na ta planet. Takšne in drugačne vloge in naloge, nas povezujejo s seboj in hkrati tudi z ostalimi. Ko dovolimo zasijati svoji unikatni luči, nevede dovolimo zasijati tudi ostalim. Ko si dovolimo zaživeti svoje avtentično življenje, se pričnejo tudi drugi zgledovati po nas in ga pričnejo živeti tudi oni. Predstavljajte si torej, kako bolj preprosto, lahkotno in sproščeno bi bilo, da bi si vsi dovolili biti drugačni in posebni. Da bi si vsi dovolili biti mi! :)
inspiracije