Vsake toliko časa nas prevrti kakšno burno obdobje, ki zabobni kot veter okoli hiše in ji odkrije streho, morda jo celo sesuje do temeljev, če je trhla ali pa tudi ne, in se skorajda ne opazi, če ima dobro konstrukcijo in trdne temelje. Tudi ljudje potrebujemo trdne temelje, da v tem svetu zares živimo, in ne samo preživimo ter celo životarimo. To stanje, ki se trenutno odraža v svetu in tudi v naši državi, je med drugim stanje krize vrednot, ki niso postavljene na pravih temeljih. Sporoča nam, da je čas, da prevetrimo dosedanje mišljenje in zgradimo nove temelje in nato nove hiše. Morda bungalove na drevesu, morda kristalne kupole, morda kaj drugega … novega, do človeka in narave bolj prijaznega? Da prevetrimo sebe in se veliko bolj kot morda do zdaj naravnamo na svoj notranji srčni kompas in mu pričnemo slediti.
Kaj je res in kaj ne?
Niso vse informacije, ki jih slišimo iz različnih znanih in neznanih virov, resnične, prav tako pa tudi niso vse dobre. Preden absorbiramo vse, kar je servirano iz različnih virov, se je dobro vprašati, kaj vse to, kar slišimo in vidimo, povzroči našemu telesu. Je novica telesu naredila 'dobro' ali je naredila ravno obratno in ga zakrčila? Telo ima svojo lastno modrost in v resnici na tak način pokaže, kaj je za nas resnično in kaj ne. Resnica se v telesu čuti kot lahkotnost. Prav tako se je treba pozanimati o dotični stvari iz različnih virov, tudi tujih, ter 'za resnične' vzeti kakovostne in bolj verodostojne informacije ter ne širiti nečesa, kar nima niti vira niti resnične podlage.
Strah je lahko velik gospodar. Uklanjajo se mu množice in lahko jih dodobra drži v krču.
Kdo pa se počuti dobro, če je v krču strahu? Celotno telo ne deluje v ravnovesju, zviša se stresni hormon kortizol, upočasnijo se vse telesne funkcije in zmanjša optimalno delovanje imunskega sistema, ki pa je potrebno za zdravo telo. To na primer strah naredi na fizični ravni. Toda kaj pa kot čustvo sporoča? Strah smo že navajeni uvrščati med 'negativna' čustva. Toda v resnici sploh ne obstajajo negativna in pozitivna čustva. Vsako čustvo ima svoje sporočilo in lahko ga uporabimo kot močnega pomočnika na naši poti, kar v resnici čustva tudi so. So pomočniki. Tudi strah ni samo črn. Tudi strah je lahko konstruktiven. Konstruktiven je na primer takrat, ko nas varuje nas pred tem, kar ni smiselno ali dobro za nas. Takrat nas opozarja z razlogom. Lahko pa je po drugi strani zelo škodljiv, če na primer zaradi strahu ne živimo svojega življenja v polnosti in se nečesa, kar v sebi vemo, da je sicer dobro za nas, izogibamo. Takrat pa naredi več škode kot koristi in ni konstruktiven.
V teh dneh, ko nas (m)uči koronavirus, se je dobro zavedati, da nas je vse to kolektivno kot družbo in kot državo ustavilo z razlogom. Zdaj imamo veliko več časa za introspekcijo vrednot in svojega življenja, ki ga drugače v vsakodnevnih opravkih in drvenju sem ter tja skozi življenje marsikdo nima. Zdaj je časa dovolj in vse, pred čimer smo morda prej bežali, nas je zdaj pričakalo, da se s tem soočimo. Da se soočimo s svojo resnico.
Največja potreba v 21. stoletju je potreba po človeški bližini.
Verjetno smo več ali manj v 'teh časih' opazili tudi, kako zelo ranljivi smo v kontekstu odvisnosti od drugih, predvsem od trgovin in tudi drugih storitev. Kako je v resnici samooskrba, ki je lahko vsaj minimalna, v takšnih primerih še več kot dobrodošla. Pa tudi čustveno smo 'odvisni' drug od drugega. Pri tem mislim predvsem na potrebo po človeški bližini. Ljudje smo bitja družbe, potreba po tropu, plemenih, je že tako rekoč od rojstva vgrajena v nas. Dojenček brez mamine bližine ne more preživeti, tako kot tudi ljudje brez čustvene bližine drug drugega ne moremo preživeti. Zato tudi tako stremimo k človeški bližini. Strah pred popolno izolacijo je eden izmed najhujših strahov, ki jih med drugim ima človek. Prav to vrsto izolacije pa doživljamo v teh dneh. K sreči ni vse tako črno, saj imamo različne tehnološke pripomočke in telefone, da se lahko tudi, če si za nekaj časa ne moremo seči v dlani in se objeti, lahko vsaj pokličemo in spregovorimo drug z drugim na tovrstne načine. Sicer pa poskrbimo zase na vseh ravneh. Vsak dan. Sprehod v naravo, na svežem zraku in soncu, dodajanje vitaminov v prehrano, kot sta vitamina C in D, sprostitev uma in duha, vadbe, ki umirjajo, dobra in kakovostna hrana, čista voda. Pa seveda smeh. Saj veste, da je smeh pol zdravja?
Narava se po zimskem dremežu spet prebuja in na novo pričenja. Ptički žvrgolijo in uživajo v danem trenutku. Obrnil se je krog in čas je za nove začetke. Morda je zdaj dobro, da se še bolj kot prej vprašamo: »Kaj je v življenju za nas zares pomembno in kako slediti temu?« Odraz zgolj kapitalističnega in večkrat sebično naravnanega stanja družbe nam namreč sporoča, da denarja ne moremo jesti, da se zdravja ne da kupiti in da se z roboti ne moremo ljubiti.
inspiracije