Se vam je že kdaj zgodilo, da ste izrekli nekaj besed, ki so bile razumljene precej drugače, kot ste jih čutili vi, in so naletele na povsem nepričakovan odziv?
Skozi socializacijo smo se naučili komunikacijskih stilov, ki so pogosto razdiralni že v svoji osnovi. Ker smo jih ponotranjili, se razdiralnosti pogosto niti ne zavedamo, le vedno znova se znajdemo v situacijah z občutki nerazumevanja in bolečine, se iz želje po zaščiti sebe morda umikamo iz nadaljnjega stika in se tako še bolj oddaljujemo v odnosih, dokler ne ugotovimo, da živimo drug mimo drugega, v srcu pa vlada vedno večji občutek osamljenosti in praznine.
Cilj komunikacije je navadno poglobitev stika, bližine, vzpostavitev razumevanja med dvema osebama, izražanje in predstavljanje sebe. Večinoma nismo imeli te sreče, da bi se take komunikacije lahko naučili od svojih staršev, saj se je tudi oni niso imeli kje naučiti. Komunikacijsko popotnico marsikoga tako sestavlja kar nekaj načinov odzivanja, ki so odlična podlaga za konflikte.
Kaj torej ruši možnost razumevanja in stika v komunikaciji?
Okrivljanje
Ko v svoji komunikaciji izhajamo iz drže iskanja krivca pri drugem, oseba to zazna (četudi samo na nezavedni ravni) ter se odzove obrambno ali s poskusom usmerjanja 'kazalca krivde' nazaj na nas. Drugi niso odgovorni za naše občutke, sami smo, saj se rodijo v nas. Ob tem, ko poskušamo druge okriviti zanje, to rojeva odpor pri sprejemniku. S prelaganjem krivde pa prelagamo tudi odgovornost in z njo svojo moč, ki bi jo potrebovali za postavljanje mej ali izražanje sebe. Dvakrat neučinkovita strategija, torej. Primer: »Če bi se ti lepše izražal, ne bi prišlo do konflikta!«
Etiketiranje
Etikete so oznake, ideje, ki izhajajo iz našega uma, o tem, kakšen drugi je ali ni. Ko jih izrečemo, skrčimo idejo človeka na nekaj besed, čemur se navadno oseba upre, saj tudi če bi bila nalepka 'resnična', je oseba gotovo še vse kaj drugega kot samo to, kar mu v dani situaciji pravimo. Etiketiranje pogosto pritiska na občutke in bolečino v drugih, zato rodi odpor, protinapad ali umikanje in zapiranje vase. Primer: si nesposoben, neroden, nezmožen odnosa, zaprt, površinski itd.
Vrednotenje
Ko vrednotimo druge, se pogosto s tem povzdignemo nadnje, saj smo tisti, ki si vzamemo pravico ocenjevanja. Vredotenje se zelo pogosto uporablja pri vzgoji otrok, kjer je prisoten mit, da naj bi otroka s tem spodbudili, da dela bolje. Vendar pa je vrednotenje dvorezni meč. Obenem tudi posredno govori, da z nami nekaj ni v redu (in prav otroci pogosto vzamejo stvari zelo osebno) ter ruši nastajajočo samozavest in s tem pušča tudi dolgotrajnejše posledice. Primer vrednotenja: »Iz tebe nikoli nič ne bo!«
Primerjanje
So vas kdaj primerjali s kom iz družine, sošolcem ali kom tretjim? Kako ste se počutili? To običajno rojeva odpor, morda ljubosumje in vzbuja tekmovalnost (žal ponovno precej pogosto uporabljano v vzgoji otrok).
Zame nosi primerjanje informacijo: Sploh te ne vidim! Zato je precej razumljivo, da se nasprotna stran v komunikacijskem odnosu na to odzove negativno. Primer: »Sosed je že pokosil travo. Kdaj bo pa pri nas ta sveti dan?«
Zahtevanje
Zahtevanje nosi v ozadju priokus nadmoči, ki se ji močne osebnosti upirajo, šibke pa podrejajo – v nobenem primeru pa ne rodi nečesa, kar bi v odnos prineslo povezanost in bližino, temveč samo zunanjo ali notranjo frustracijo.
Zahteva je lahko tudi prikrita in zavita v lepe besede v smislu 'prosim', vendar sta drža in energija, iz katerih je izrečena, običajno tisto, kar oseba zazna in na podlagi česar se odloči, ali ima res svobodo zdaj izpolniti željo ali pa gre v resnici za prikriti 'daj ali moraš'. Ker ljudje nosimo v sebi potencial svobode, se zahtevam navadno zavedno ali nezavedno upiramo.
Ponovno lahko oseba to jasno pokaže ali pa tlači skozi leta, kar navadno prinaša še več negativnosti (tako za odnos kot za osebo samo, saj vpliva na njeno psihično in fizično zdravje). Primeri: »Prinesi mi vodo!«, »Nehaj že početi to ali ono!«, »Da mi nikoli več ne ...!« itd.
Prav tako je razdiralno vsako izhajanje iz nadmoči nad drugim, saj vzbuja neenakovrednost, komunikacija pa je mogoča samo med enakovrednimi.
Ne glede na to, kakšno komunikacijsko popotnico smo dobili in kakšni so trenutno odnosi v našem življenju, imamo potencial za spremembo v sebi. Ko se naučimo povezovati se s svojimi občutki in poiskati, od kod izvirajo ter kaj zares potrebujemo ali želimo v dani situaciji, lahko izražanje prenesemo na srčni nivo – govorimo o svojih občutkih in potrebah ter se predvsem začnemo sami zavedati njihovega potenciala za našo srečo in izpolnjenost.
Šele notranja izpolnjenost lahko polni odnos in šele pristno izražanje lahko vodi v rast bližine, povezanosti in človečnosti.
inspiracije