Z besedami in dejanji se borimo z otroki, partnerjem, sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci. Z vsako borbo je slabše, z vsakim prepirom je več ran. Um podivja, razlaga po svoje, ego hoče zadoščenje. Drama je tu.
Ko smo v drami, smo izgubili na celi črti.
Kopičimo energijo zamere, jeze, kopiči se energija nemoči ali maščevanja.
"Hočem, da boli tudi tebe," če si priznamo ali ne.
"Hočem, da priznaš," pa karkoli že, ker sploh ni pomembno.
"Hočem imeti prav."
"Hočem biti vreden."
"Hočem biti viden slišan, pomemben."
Spustite.
Ustavite um.
Vrzite ven dramo z vsemi stavki. To znate.
Znate sprostiti jezo v sebi.
Znate pomiriti srce.
Znate rešiti ranjene, nesrečne, nevidne, nepomembne, nevredne osebe, ki pridejo na dan.
Potolažite notranjega otroka, na varnem je.
Začutite, kako je lažje, kako se sprošča telo, kako se umirja in zdaj končno lahko slišite razum.
In razum naj odloči, kaj je pametno, kaj je smiselno in kaj je vredno oz. se splača narediti. Pogosto stvari sploh niso tako hude, kot je to z dramo napumpal um.
Kaj je za vas res pomembno?
Ali je to res vredno zapravljati čas in življenjsko energijo?
Ali je res vredno raniti sebe in druge?
Ali je?
Odgovor je v nas.
V meni, v tebi.
Objem, Jana
inspiracije