Ko slišiš sebe, te slišijo tudi drugi!

Apolonia Galanti je specialistka za odkrivanje in reševanje skritih vzorcev in programov pri ljudeh. Na svoji poti preizkušenj in dolgoletnega dela z ljudmi je prišla do spoznanja, da koncept univerzalnega pristopa ne obstaja. Vsakega človeka sprejema kot edinstveno celoto in ga vodi skozi ozaveščanje in razreševanje vzorcev, programov in ujetosti v edentitete in prepričanja, ki ljudi včasih spremljajo več desetletij ali celo inkarnacij. Njen namen in poslanstvo je, da pomaga ljudem odkleniti novo raven zavesti in delovanja, raven na kateri je vsak sam kreator svojega življenja in okoliščin in ne njihova žrtev, www.apolonia.si.

Apolonia, se ti zdi, da ljudje dovolj sledimo sebi?

Koliko ljudi zares sledi sebi? Dobro je, da si vsak sam sebi zastavi to vprašanje. Kajti vsak najde odgovor v sebi, če iščemo odgovor izven sebe zagotovo sledimo nekomu drugemu in igramo igro življenja nekoga drugega.

Zakaj misliš tako?

Življenje je pot in je igra, kako jo igramo. Duhovnost je preobrazba in veliko več kot mi to dojemamo v tem materialnem fizičnem svetu. Če smo obremenjeni z drugimi ljudmi jim želimo izboljšati življenje, jim pomagati, ugajati, se ubadamo s tem, kako nas drugi vidijo, ali smo dovolj dobri v njihovih očeh, se zanašamo na druge, da nam bodo pomagali ali rešili problem itd. Tu vsekakor sledimo drugim in ne sebi. Ko pa smo spočiti, polni energije, veseli, ko nam gredo stvari v življenju dobro od rok, ko smo zdravi, potrpežljivi, v svojem miru itd., lahko rečem, da sledimo sebi. 
Odnosi, v katerih smo so naša ogledala in nam kažejo, kako in koliko sledimo sebi.

Kako začeti z delom na sebi? 

Z zavedanjem, da mi drugih ne moremo spremeniti, da lahko spremenimo samo sebe in z odločitvijo o spremembi – preobrazbi našega življenja. Za vse, kar se nam dogaja v življenju sprejmemo odgovornost. Z jasnim zavedanjem, brez obsodb in iskanja krivca za naše počutje, veselje, srečo itd. oziroma iskanja vzrokov v zunanjem svetu, v drugih ljudeh. To je samo naš odsev-odziv, kar se z nami dogaja v notranjem svetu. Vsi smo bitja ljubezni. Imamo svobodno voljo in sami izbiramo in kličemo izkušnje. Vesolje nas vedno sliši in to zelo dobro. Izkušnjo, ki jo kličemo, tudi dobimo.

Tudi sama si začela pred leti z delom na sebi. Kaj vse si spoznala in odkrila na tej poti? 

Ugotovila sem, da so vse stvari, ki se nam dogajajo samo v dobro nas. Vesolje te samo sprašuje, kaj rabiš. Vedno so slabe stvari, da jih prepoznaš, razumeš, preobraziš in znaš tudi uporabljati in ceniti to, kar dobiš. To je naše bogastvo.

Najhujše je bilo spoznanje, da nisem spoštovala in sprejemala sebe ter to, kar imam, temveč to, kar je v zunanjem svetu. Ko sem se soočila s tem sem sprejela tudi odločitev najstarejše hčere, da je nuna. Sedaj, ko pogledam nazaj, vem, kako dragoceno je moje življenje. Vem tudi, kaj pomeni, da ti učitelj nikoli ne naloži tako težke naloge, da je ne bi mogel speljati. To mi je nekoč rekel zelo moder gospod.

S čim si se še soočala?

Naj nadaljujem: največ z izgubami in z žalostjo. Vendar so me te izgube in žalost veliko naučile. Spoznala sem, kako se sestavi vzorec in kako ga lahko spremeniš. Kako spomini prekrijejo naša čustva. In vsi ljudje so mi kazali pot od hčere, ko je odšla, mi je dala vedeti, kaj je moja pot. Samo odmaknila se je, da nadaljujem svojo pot, čeprav cerkev tega ne odobrava. Naletela sem na mnoga nasprotovanja, pač tako je. Moški, v katerega sem se zaljubila mi je pokazal mojo ljubezen v sebi, kaj moja zavest-duša ljubi, ljubezen do poslanstva in tako so se zvrstili tudi drugi ljudje, ki so mi pomagali utirati pot. S tem, ko so mi razkrivali svoje težave in probleme, ki so nastali iz težav sem jim pomagala rešiti z raznimi oprijemi, ki sem si jih zamislila in so delovali. Učila sem jih, kako naj se lotijo težav. Tudi vsi terapevti so mi kazali, reši sama sebe, če rabiš, dobiš še več. Ne bodi ga treba. In tako sem dojela, da lahko pomagam sebi in drugim. Vendar sem se morala najprej srečati s seboj in dojeti, da zunaj ni rešitve in ni zadovoljstva, ki ga iščem, temveč znotraj. Tako sem spoznavala vzorce in hkrati matrice, vsebine in programe – igro, kako jo igramo na podlagi tega določenega vzorca. Začela sem preobražati vzorce in vsebino ter odkrivati, kaj se skriva zadaj za tem in preobražati celotno vsebino, tako kot alkimija.

Dotakniva se vzorcev, prepričanj in programov. Kakšen vpliv imajo na naša življenja?

Vzorci so del matrice oziroma so vsebina matrice (načrta) po kateri se sprehajamo. Veliko vzorcev nastane že v maternici. Vse teče po nekem programu in prepričanju, ki smo ga prejeli kot zapis na magnetofonski trak. Že v maternici otrok čuti odzive in stanje matere, preko čutil in občutkov in nato sam porod. Otrok ima čustva že v maternici dokaj razvita. Vzgoja: vsak otrok rad uboga in ugaja staršem, vendar je velikokrat zmeden, ker starši govorijo eno, delajo drugo, otroka vzgajajo pa, da bo drugačen, kot so oni. Ne sme izraziti sebe. Govorijo, kakšen moraš biti, kako te morajo videti drugi, pomembna je visoka izobrazba, komu si podoben, kaj je dobro zate in kaj ni. Nato nastopi vrtec, učenje – družba, polno nekih pravil, ki jih moramo upoštevati kot otrok, se prilagajati, biti taki, kot drugi hočejo in spet ne smeš izraziti sebe itd. Potem so tukaj tradicija, kultura, družba. Ker želimo vsem ugajati, pozabimo nase. Nadenemo si razne podobe – maske, da nas drugi ne vidijo, kdo smo v resnici. Pomemben nam je denar, materialni svet -zunanji svet, ki funkcionira po matrici in vzorcu družbe, družine, visoka izobrazba, dobra služba, družina. V končni fazi, da moramo biti odvisni. Matrica nekega vzorca nas vabi, da se z njo ukvarjamo in jo hranimo.

Od kod pravzaprav izvirajo te vzorci in programi?

Izvor se začne z našim nastankom, to se pravi z maternico (načrtom). Potem se skozi življenje ustvarjajo in oblikujejo vzorci, predstave, prepričanja na podlagi imaginacije, ki jih naš um – podzavest ustvarja. Mi neko stvar vidimo v resnični obliki čisto drugače kot pa jo naš um. Um oblikuje sliko po nekem vzorcu, občutkov in čustev, ki se sproži in je kot koda v naši matrici in vse zavije v neki simbol. Praktično se ustvari simbol, ki ga je treba razbrati in razkriti, da ga lahko vidimo. Vsaki osebi pa simboli lahko pomenijo čisto nekaj drugega kot nam. Zakaj? Ker ima že sam začetek vzorca drugačno zasnovo in drugačno vsebino. Ta se shrani v podzavesti in kasneje vpliva na nas bodisi kot vzrok ali posledica nečesa. Prepričanje je tako močno, da ga je težavno prestaviti ali ga izpustiti – izkoreniniti. Tako iz družinskega vzorca kot iz vzorca, ki smo si ga oblikovali mi sami. Da iz družbenega sploh ne govorim. Zato, ker nas je strah, kaj bo potem in strah preživetja, ki pa sploh nima nobene veze z našo biti. Tudi prepričanje, da neka stvar pač tako mora biti ni dobro. Ker smo potem jezni, zamerljivi, žalostni, odvisni itd. in s tem si ustvarjamo vezi, ki nas večkrat bolijo. Praktično nismo predani življenju in svojemu poslanstvu vendar svojemu prepričanju.

Vabljeni na branje celotnega članka, ki je objavljen na povezavi tukaj: https://www.moia.in/apolonia-galanti-ko-slisis-sebe-te-slisijo-tudi-drugi/

Se srečamo v živo.