Preveč običajno je postalo, da so ljudje izgoreli. Da skoraj ne glede na starost večinoma rečejo, da nimajo časa, da je služba stresna in življenje bitka. Da depresija raste kot gobe po dežju in ljudje živijo življenje mimo sebe ... po nekem normativu 'razvite' zahodne družbe in se obenem morda nikoli ne vprašajo: Kaj se sploh grem? Kaj sploh pomeni živeti in kako bi rad živel jaz, točno jaz? Onkraj tega, kar nam vsiljujejo mediji, drugi člani družine ali pa samo notranji osebni strahovi in dvomi.
Če vas mučijo nezadovoljstvo, občutki praznine, nesmisla, depresije ...
Ste se kdaj vprašali, ali je tako, kot živite, v resnici tako, kot si želite? Če ste med tistimi, ki hodijo v službo, plačujejo položnice, so vmes malo z družino, pa spet služba, skrbi, da bo vse teklo, tako kot je 'prav' in kakor je treba. Je to res vredno večine naše energije?
Naučeni smo vlagati v stvari zunaj sebe, zato se notranje pogosto manifestira občutek praznine in izgorelosti, ki ga želimo seveda zapolniti, zato delamo še bolj, se trudimo še bolj, vlagamo v vse (razen vase) še bolj. S tem pa svojo življenjsko energijo razmetavamo in sploh ne opazimo, da se morda samo trošimo že leta in leta. Potem morda včasih začutimo kratkotrajno zadovoljstvo ob pogledu na to, kar imamo ali smo ustvarili (ali pa še to ne), dobimo morda hipen občutek varnosti, po katerem ves čas hrepenimo, in gremo v nov krog trošenja, saj nam iluzorni um reče, da se zaradi tega pa ja splača. Pa sploh ne opazimo, da dajemo stotine kilogramov moke in kvasa za majhen hlebček kruha, tu pa tam.
Zakaj že? Ker je tako življenje? Ne, ni, tako si ustvarjamo, ko kurimo osebno energijo za to, da živimo mimo sebe. Ali je potem čudno, da ni smisla? Da je vse brez zveze? Niti ne. Kar logična posledica pravzaprav. Utrujeni smo od tega, ne od Življenja – Življenje ne utruja, Življenje polni.
Življenje polni, vendar šele takrat, ko mu damo prostor
Ko se ustavimo in si dovolimo vprašanje: Kaj si jaz želim? in sledimo temu, kar se porodi – od znotraj, ne od zunaj. Življenje prihaja vedno od znotraj.
Kakšen je moj potencial? Kako bi ga rad/-a živel/-a? Kaj si želim? Kaj lahko naredim, da bom zadovoljen/-na s svojim življenjem? Kaj je treba narediti, da to spremenim, in kje lahko začnem danes?
To je le nekaj vprašanj, ki nam lahko pomagajo, da izstopimo iz kroga nezadovoljstva, ki si ga sami ustvarjamo.
Nismo vsi enaki, zakaj bi vsi enako živeli?
Včasih pomislim, koliko talentov se izgublja ob tem, ko si ljudje ne dovolijo, da bi jih začutili in da bi živeli izpolnjeno. Je pot rasti, ki se dogaja po korakih, ne da se spremeniti vsega takoj – vse napisano poznam iz svojih izkušenj tudi sama. Vendar pa je čas, ki ga imamo na Zemlji, omejen. Minljivost telesa nas doleti prej ali slej. Ste se kdaj vprašali, kaj bomo zares 'odnesli s seboj'? Materija ostane med spomini iluzije, izpolnjenost srca in stopnja zavedanja sta tisto, kar ostane z dušo, če verjamete v reinkarnacijo ali ne – otroci si verjetno ne bodo želeli, da bi jim zapustili večjo hišo, želeli si bodo, da bi jim zapustili ljubeče trenutke, zgled, kako izpolnjeno živeti, in verjetno predvsem, da bi vedeli, da ste bili srečni, dokler ste bili z njimi.
Zato zaprite oči (ni pomembno, koliko ste stari in v kaj verjamete), jih usmerite vase in izklopite zunanji svet ter se vprašajte, če tako izberete: Kaj si želim ta trenutek? Po čem hrepenijo moje srce, moja duša, moj um, moje telo? In izpolnitev tiste (verjetno majhne) želje je lahko prvi korak v novo smer – smer proti, ne stran od živosti v sebi.
inspiracije