Ko se skala s prsi odvali ...

Zelo dolgo me je mučilo naslednje vprašanje: ko se človek počuti ujetega in neizpolnjenega, a se obenem zaveda, da korak k spremembam pomeni, da bo iz cone udobja vrgel ne samo sebe, ampak tudi svoje najbližje, je to dejanje egoizma ali nuja?

Naj žrtvujem svojo dušo v zameno za to, da drugi lahko ostanejo za navidezno varnim obzidjem? Naj bom sebična do sebe ali do svojih bližnjih? Do nekoga očitno moram biti!

A ni tako. Spoznanje, da to sploh ni vprašanje in da je nanj nesmiselno iskati odgovor, je bil zame zelo velik korak. Če si ne prisluhnem in se silim biti nekaj, kar nisem, nisem le sebična do sebe, sem tudi neodkrita v odnosu do drugih. In kakršnokoli delovanje na silo, z nerazumevanjem, četudi le do sebe, ne more biti dejanje ljubezni.

Pred tem pa ... Legla sem v posteljo in razmišljala, kot že nekaj let malodane vsak večer. Kaj me tako tišči v prsih? Kaj je tisto, kar mi ne dovoli dihati? Na videz sem imela vse. Partnerja, čudovito hčerko, za katero sem pripravljena storiti karkoli, stanovanje, službo. A v meni je ostajalo takrat še nedefinirano hrepenenje. Nekje je tlelo, a razum je vztrajno zatiral vse želje po doseganju lastne izpolnitve. Kot da nisem imela več poguma sanjati ... kot da sem podlegla lastnemu strahu in samozatajevanju.

Potem sem vdihnila vonj po svobodi in se odločila: dala si bom priložnost

»V prsnem košu in v ramenih imaš skalo, tvoja prsnica se ne odziva. Samo kompenziraš s križem,« sem poslušala od vaditelja na jogi in se spraševala, kaj neki mi želi povedati. Najprej mi kajpak ni bilo nič jasno, o kakšni skali vendar govori? Saj sem bila vedno zelo gibčna! Delala sem mostove, premete, stoje, vse žive plesne skoke in piruete, pregibe, špage …

Ampak sem vztrajno iskala naprej, intuicija mi je namigovala, da je nekaj na njegovih besedah, da ima prav ..., dokler nisem nekega dne pri eni od asan za intenzivno odpiranje prsnega koša končno dojela.

Bilo je kot mini osebno razsvetljenje ...

Na točki v asani, kjer sem prej vsakič odnehala, sem dosegla, da sta ego in strah popustila. Čeprav sem v paniki, ko človek misli, da je na skrajnem robu svojih zmogljivosti, sprva kot vsakič dotlej mislila, da si bom kaj polomila ali pa da se bom zadušila, če se bom premaknila še za milimeter globlje v asano oziroma ne bom takoj 'ušla' iz nje, sem priprla oči in rekla stop. Ne. Samo dihaj. Dihaj. Vse bo v redu. Zaupam vaditelju. Zaupam sebi. In sem dihala. No, nisem samo dihala, bilo je veliko več. Kmalu sem v telesu začutila meni dotlej nepoznan občutek. Mislim, da je šlo za svobodo. Upala bi si trditi, da. Za neobremenjenost telesa in misli. Čeprav je trajalo le nekaj trenutkov.

Začutila sem, kako se mi je ta skala, o kateri je govoril vaditelj, dobesedno odvalila iz prsi. Hodila sem po oblaku in svoje življenje zagledala s povsem druge perspektive. Lahkotno, brez pritiska trenutne zemeljske situacije. Po licih so mi samodejno spolzele solze. Ko sem enkrat to začutila, tega občutka nisem več hotela izpustiti iz rok. Čeprav ga zaradi načina življenja izgubim vsak dan znova, mi ga asane po načelih joge Iyengar vsakič znova vrnejo. Čudovito je, ko končno prihajam v stik sama s seboj, s tistim, kar nosim globoko v sebi in je neobremenjeno z mojo 'skalo', torej z mojimi na videz nerešljivimi problemi. Ta občutek je tudi tisti, ki mi pravi, da ne smem več ostajati na mestu.

Morala sem izstopiti s pokvarjenega vrtiljaka življenja

Po nekaj letih iskanja svojega bistva sem ugotovila, da ukrepati pomeni zame korenite in tudi naporne življenjske spremembe. Najprej, začeti vzporedno graditi novo kariero na poslovnem področju. Našla sem svojo dušo v besedah, ki so se prelivale na papir. Ko so letele iz mene, sem začutila globoko osebno zadovoljstvo, kakršno sem prej poznala le v plesu in ki je bilo že dolgo pozabljeno. Izdala sem roman, v katerem sem pustila velik del svoje duše.

Razmišljati sem začela tudi o tem, kako se odpovedati stanovanju, ki je za moje trenutne finančne sposobnosti absolutno prepožrešno (da ne bo pomote, prav nič razkošno in veliko ni), saj mi izpije vsak evro, brez možnosti, da si ponudim tisto, po čemer hrepeni moje srce – občasno kam odpotovati, izkusiti drugačnost in o njej zapisovati.

Ne nazadnje pa je pomenilo tudi to, da sem morala oditi od partnerja, s katerim živiva vsak po svoje, vsak s svojimi popolnoma različnimi željami in pogledi na življenje. S tem seveda ne bi bilo nič narobe, če bi se kot takšna znala zares ljubiti in si stati ob strani, pa tega žal nisva zmogla. Saj ne, da nisva poskušala in se trudila, a včasih žal ne gre.

Še pred kakšnim letom mi je ob misli na vse te spremembe postalo slabo. Zakaj mi je tega treba? Zakaj enostavno ne najdem miru v situaciji, v kakršni sem? Ali se res ne zmorem reprogramirati? Sem res nehvaležnica in egoistka? Imam pravico poskrbeti zase, če s tem povzročim trpljenje drugim?

Vendar pa je zame z vsakim dnem nova priložnost postajala tako nujna, kot je za vrtnico na sosednjem vrtu kaplja dežja po mesecu dni suše.

Čutila sem, da se bom nekoč zadušila, če bom vztrajala. Da si bom na zadnje dni te zemeljske izkušnje očitala, zakaj vendar nisem poskusila zaživeti življenja, ki mi ga je namenila duša. Kajti v trenutkih svobode na jogi sem razumela, da so vse ovire, ki se sicer zdijo nepremostljive, le skale na poti k ljubezni, ki se jih da preplezati z razumevanjem in vztrajnostjo. Kaj zdaj? Na eni strani imam zavedanje, da se ne smem več utapljati, na drugi strani imam bolečino, da z razbijanjem rutine rušim tudi svet majhnega, nič hudega slutečega otroka in partnerja, ki ne razume, da skupaj ne moreva najti osebnega miru in da mu želim z razhodom dati priložnost, da nekega dne izkusi pravo srečo. Da bosta najini poti vedno združeni, saj imava skupno ljubezen in skrb za otroka, le da bo odslej vse skupaj malo drugače. Ne nujno slabše! Da to, da naša vez ne bo ustrezala krščanski definiciji družine, ne pomeni, da smo zato izmečki sveta in da sva slaba starša. Da otroka ljubiva oba z vsem srcem in da živeti ločeno ne pomeni nujno našega uničenja. Da nismo zato obsojeni na nesrečo.

Odpri se brezpogojni ljubezni in našla se bo pot. Zaupam in verjamem, da se bo.

Ključno in srce parajoče pa je seveda zame vprašanje, ali ne ravnam egoistično, ko svoji hčeri rušim na videz popolno družbeno celico, čeprav je v svoji notranjosti vse prej kot to. Sem sebična v odnosu do nje? Saj je vendar še premajhna, da bi zmogla razumeti, da se je njena mamica izgubila in zdaj želi dati priložnost tudi sebi. In da zaradi tega mamina ljubezen do nje ni nič manjša, kvečjemu še večja in čistejša. Vem, neizogibno je. Hudo ji bo, ko bo morala zapustiti okolje, ki ji je znano in kjer kljub nepopolnosti čuti varnost. Sebična sem. Otročja, razvajena. Vem, da bi mi marsikdo rad prilepil te nalepke. A vseeno … Otroci vendar zelo dobro zaznavajo čustveni odnos med starši! Čutijo ledeni hlad, čeprav so besede mile, čutijo nesrečo, čeprav na ustnicah gledajo nasmeh, čutijo nesproščenost in napetost, čeprav so roke mirne. In takrat v svojem srcu začutim odgovor, ki je lahkoten in preprost kot peresce. Nisem sebična jaz, drugi me brez posluha mečejo v predal med razvajene egoiste. Ljubezni do hčere ne morem meriti po tem, da zanjo žrtvujem svoj dušni mir. Moja ljubezen do nje je in ostaja brezpogojna ne glede na okoliščine, v katerih živiva! In čutim, da jo s svojo toplino in razumevanjem lahko vodim do srečnega življenja, čeprav ne bova imeli klasične zahodnjaške družine. S tem ko sebi dajem priložnost, da zaživim popolno predajo ljubezni in življenju, s tem dajem priložnost tudi hčeri, da jo nekega dne izkusi, občuti, dojame. Tudi partnerju dajem priložnost za to!

Dajem jima možnost, da spoznata, kaj je prava ljubezen in brezpogojna medčloveška toplina, ker tega v trenutni situaciji ne bi dobila v popolnosti. In to ni egoistično. Le um, ki omejuje srce s privzgojenimi družbenimi vrednotami, tega ne zmore uvideti.

Ko odpiram nova in nova vrata na poti osebnostne rasti, odklepam pot do čiste ljubezni. In v srcu čutim, da hčerki moja toplina prinaša spoznanja, ki jih bo nekoč sposobna razumeti. Da ljubezni ni mogoče vedno popredalčkati in je spraviti v definicijo, ki nam jo sugerira družba. Ni vse vedno tako, kot si predstavljamo, toda če smo sposobni sprejemanja, smo sposobni tudi učenja, da je prava ljubezen univerzalna. Je resnica naše duše in evolucije. Je nevidni dih lepote, ki je naš um ne bi smel na silo tlačiti v priučene okvirje razmišljanja. Je energija, ki se ji prepustiš in ji dovoliš, da te popelje skozi barvito življenje. Je čista, a raznolika, kakor smo raznoliki ljudje, planet in vesolje. Resnično ljubezen lahko občutimo takrat, ko najdemo svoj notranji jaz. Ko se spoznamo in se tudi sprejmemo. Takrat se naučimo ločevati ljubezen, ki jo poganja naš ego, ki želi koristi tudi za nas, od ljubezni, ki prihaja naravnost iz čiste duše. Tu se skriva tudi nesebična ljubezen, ko ljubim za drugega in ne zase. Kajti ljubezen niso le hipna čustva, ki nas včasih posrkajo in jih ne znamo ukrotiti. Ljubezen je mogočnejša od njih, zato včasih pomeni tudi, da ljudi ne priklepamo nase za vsako ceno in jim le dovolimo biti …

Sem sebična mati?

Sem sebična mati, ker želim, da moj otrok nekega dne to razume in tudi živi?In kako naj ji bom vzgled, če sama ne sledim sebi in tistemu, po čemer hrepeni moja duša?

Nobenega dvoma ni več v mojem srcu

Dvom ostaja le na zavedni ravni uma in ega, ki se bojita kritike in grdih pogledov drugih. Ko v kakšnih očeh vidim, da se jim moje početje ne zdi pravilno, me to ne boli preveč. Razumem tvoje stališče, razdiralka družine ima vendar negativen pridih. Če me vidiš tako, je to tvoja pravica. Ne bom je zanikala. Če se ti zdim razvajena in nikoli zadovoljna, prav, tudi to lahko razumem. Če me opredeliš, misliš, da me razumeš in lažje ti je. Same sebe ne bom predalčkala v takšne nesmiselne kategorije, kajti delam vse, kar je v moji moči, da bi ravnala s čisto ljubeznijo.

In tako si, kadar se mi nehote v misli še prikrade vprašanje, ali zato, ker sem stopila na pot do lastne izpolnitve in s tem porušila trenutno navidezno varnost tistih, ki so mi blizu, delujem egoistično, rečem takole: zame je osebnostna rast nuja in po viharju že slutim zvezdne utrinke v srcih vseh udeleženih, ne boste verjeli, tudi pri hčeri in partnerju … Morda nam bo kdaj res zelo težko, vendar verjamem, da smo na pravi poti.