Ste se že kdaj vprašali, kaj pomeni brezpogojno sprejemanje sočloveka?
Brezpogojno v teoriji pomeni popolnoma, z vsemi njegovimi napakami in z vso prtljago, točno takšnega kot je. Brezpogojno sprejemanje in ljubezen do sebe, drugih ljudi in situacij v našem življenju je bistvo vseh duhovnih praks in je tisti cilj, ki nam omogoča kakovostno življenje in lasten razvoj.
Velikokrat se vprašam, kdo je sposoben ljubiti in sprejemati brezpogojno. Verjetno samo Bog, menim pa, da je naša naloga, da se tega v čim večji meri priučimo tudi sami. Jaz se tega tudi še učim, zato sem dobila na pot zanimivo situacijo, ki mi je ponudila korak naprej v mojem osebnem razvoju.
V bližini mene potekajo priprave na zakrament svete birme. Dolgo je že tega, kar sem to opravila jaz in spomnim se, da je bilo takrat vse bolj sproščeno in bolj prijazno, kot je to danes. Botra si vsak otrok lahko izbere sam, a na uho mi je prišla informacija, da ljudje, ki živijo v izven zakonskih družinah in ljudje, ki ne hodijo k maši vsako nedeljo ne ustrezajo pogojem za botra.
Torej neke formalnosti, ki pa po mojem mnenju nimajo veze s človekovim načinom življenja? In tukaj nastopi problem sprejemanja. Če naj bi sprejemali in ljubili vse okoli nas in če nas Bog ljubi takšne kot smo in če Bog ljubi tudi t.i. »grešnike« zakaj potem prihaja do zavračanj ljudi, ki razmišljajo in delujejo drugače? Zakaj neporočen človek nebi mogel otroka duhovno vzgajati in zakaj je nekdo ki ne hodi v cerkev vsako nedeljo in ne sedi v prvi klopi kaj manj vreden ali primeren za botra? Zakaj obsojanje, če razlogi za takšno odločitev niso poznani? Kje je tukaj sprejemanje in spoštovanje lastne miselnosti in kje v tem primeru je brezpogojna ljubezen in sprejemanje?
Toliko vprašanj sem si postavila, a odgovor sem našla samo en. Situacija se me je dotaknila, ker mi je nastavila ogledalo. Lahko sem se zazrla v lasten odsev in spoznala da jaz pravzaprav počnem enako. Zmotilo me je drugačno mišljenje kot je moje. Jezila sem se nad krivicami in zavračanji, ki se dogajajo neporočenim in tistim ki ne hodimo v cerkev, ob enem pa nisem videla, da počnem enako. Obsojala sem tiste, ki obsojajo. Kako osvobajajoče je spoznanje lastne napake, še boljši občutek pa prinese zavedanje, da sem dobila priložnost da vzorec odpravim. Spet skozi meditacijo. Dobila sem možnost, da se zares naučim brezpogojno sprejemati vse ljudi, tudi tiste ki delujejo in razmišljajo drugače kot jaz. Moja izbira za naprej pa je seveda koga bom v svoj krog ljudi spustila in koga ne.
Menim, da ima vsak človek pravico sam izbrati kako bo živel in na kakšen način bo prosil, verjel in sprejemal pomoč iz Nebes. Tudi prostor kje prosimo in v kaj verujemo zame ni pomemben, pomemben je le odnos do nas samih in odnos do soljudi. Kadar delujemo v dobrobit sebe in drugih status ni pomemben. Opažam celo da se velikokrat zgodi, da ima tak človek lahko veliko več iskrene vere v sebi in veliko bolj urejene odnose, kot pa tisti ki ustreza vsem predpisanim formalnostim.
Zato dragi moji, bodimo strpni, sprejmimo in ljubimo sebe in druge točno takšne kot so, četudi je njihovo delovanje drugačno od našega. Ko sprejemamo brezpogojno in smo hvaležni za vse kar v svojem življenju imamo in doživimo se vibracija v nas in tudi okoli nas dvigne, to pa je tisti cilj, ki ga želimo doseči z delom na sebi.
inspiracije