Številne ženske se pritožujejo, kje so pravi moški, pozabljajo pa, kdo v največji meri vzgaja te moške.
Zakaj? Če pogledamo sistem vzgoje in izobraževanja, lahko vidimo, da v šolah in vrtcih večinoma delajo le ženske. Moški so tu zelo, zelo redki.
To, da v vrtcih pretežno delajo ženske, je odlično, saj je to potrebno zaradi razvoja čustvene inteligence otrok, v kasnejših letih pa se odsotnost moških hudo pozna. Ne fantje ne dekleta dandanes skorajda ne pridejo več v stik z moškimi; slednji so vse manj prisotni doma in bistveno premalo jih je tudi v šolstvu.
Ne zgodi se redko, da na šolah predavam izključno učiteljicam. Tudi v osnovnih šolah imajo otroci tako veliko več stika z žensko kot moško energijo.
Ko pridejo fantje v puberteto, jih začnejo intenzivno zanimati dekleta. Tako se tudi v umu, če že ne fizično – družijo ponovno predvsem z žensko energijo (ali pa se o njej pogovarjajo). Ves čas so tako le v ženski energiji.
Ko moški preveč časa preživlja z ženskami, jim postaja vse bolj podoben, ko pa ženska preživlja preveč časa z moškimi, začne razvijati moške lastnosti; govori, hodi in se obnaša kot moški. Postanemo takšni kot tisti, s katerimi se družimo.
Ker so očetje doma vse manj prisotni, ostajajo z otroki večinoma žene. Hčere iz takšnih družin se pogosto hitro osamosvojijo, saj ne želijo tvegati odvisnosti od nezanesljivega moškega, sinovi pa zaradi nezdrave dinamike v tem odnosu z mamo ostanejo doma še po tridesetem ali štiridesetem letu … Najbolje bi bilo ravno obratno: da sin kmalu odide in se osamosvoji, hčer pa, da ostane v zavetju doma, dokler ne sreča zanesljivega moškega, bodočega moža …
Nesmiselno bi se bilo pritoževati, kazati s prstom ter iskati krivce za nastali položaj – kriv nihče, odgovoren vsak. Pričakovanje sistemskih sprememb utegne prav tako trajati nekaj desetletij ali življenj, zato nima smisla čakati na druge … Smiselno je spretno narediti prvi korak in pogledati, kaj lahko naredimo s tem, kar imamo, s tem, kar znamo, tu, kjer smo …
Na spletu sem naletel na pomenljiv plakat, na katerem so bili ženska, hči, sin in odhajajoči moški – z malho na rami. Ženska na plakatu pravi: »Ne potrebujem moškega.« Starejša hčer sledi maminemu zgledu in reče: »Jaz tudi ne potrebujem moškega.« Sin pa logično sklene: »Jaz pa ne želim postati moški …«
Moški smo si takšno mnenje žensk zakuhali s svojo nezrelostjo in malomarnim delovanjem. Treba je zato z lastnim primerom, eden po eden, pokazati, da le nismo tako zanič, kot nas skuša prikazati družba, ter narediti korak naprej v smeri ohranitve celice planeta – družine.
»Tako kot lahko mali otrok kontrolira mogočnega, 700-kilskega bika s tem, da mu skozi najbolj občutljivo točko na telesu – nos, napelje rinko in mu z vrvjo dirigira gibanje sem ter tja, (lahko) tudi z nami manipulira družba in vsak, ki najde našo šibko točko (poželenje, strah in željo po denarju, slavi ...).« Aleksandr Hakimov
Za moškega je zato še posebej pomembno, da se z vztrajnimi prizadevanji in pridobivanjem ter prakticiranjem kredibilnega znanja dvigne nad vse, kar ga vleče nazaj, s seboj pa povleče tudi družino in vse, ki se ga oprimejo.
»Ko si pridobiš pravo znanje, te ne more več izkoriščati niti en sistem na svetu. To več ni mogoče. Kupiti te ne more nobena vsota denarja. A le v primeru, da imaš to znanje. To pomeni, ko pridobiš znanje, postaneš močan. Samozavesten. Samo, če pridobiš znanje.« Aleksandr Hakimov
iz knjige Ženske in moški
inspiracije