Če smo res iskreni do sebe ali pogledamo na kogarkoli v življenju, je tisto, kar vsi iščemo v vsakem svojem dejanju, sreča.
Morda iščemo srečo v materialnih dobrinah in denarju, saj verjamemo, da nam to prinaša srečo? Morda iščemo srečo v odnosih, saj upamo, da ko ali če najdemo tisto "posebno" osebo, da bomo srečni? Morda iščemo srečo v določenih aktivnostih, ki izgleda, da nas osrečujejo? Morda iščemo srečo s tem, da se poskušamo znebiti morebitnih tegob, ki nam jih morda povzroča telo?
Vendar ne glede, kaj počnemo, le to počnemo, ker upamo, da bomo našli tisto razmeroma trajno stanje duševnega ugodja, ki mu pravimo sreča.
Običajno namreč verjamemo, da če bi imel več denarja, bi bil srečen. Če bi imel boljše odnose, bi bil srečen. Če bi bil bolj zdrav, bi bil srečen.
S tem, da nekaj postanemo, imamo ali počnemo ni sicer prav nič narobe. Vse to je čudovito in v vsem tem lahko precej bolj uživamo, ko prepoznamo, da to ni vir sreče.
Vendar, kadar verjamemo, da nam bo karkoli od tega prineslo srečo, ste morda že opazili, da prinese le razočaranje.
Vprašajte se:
- Ali sem bil, kdaj srečen brez teh stvari?
- Ali sem bil, kdaj nesrečen tudi, ko sem imel te stvari?
Če si dovolite resnično pregledati svoje življenje, boste odkrili, da sreča ni funkcija tega, kar imamo ali kaj počnemo, ali česarkoli posebnega. Je funkcija naše prepoznave, da smo bivanje.
Tako je eden izmed največjih konfliktov v nas prepričanje, da moramo srečo zaslužiti, da moramo nekaj narediti, da jo dobimo ali, da moramo nekaj imeti, biti ali početi, da bi bili srečni.
Namreč v vsem, kar mislimo, da nam bo prineslo srečo, je strah, da bomo to izgubili, da tega ne bomo dobili in odpor do tega, da že sedaj nimamo sreče. Tako nam naše iskanje sreče zunaj nas, prinese le še več tegob.
Lester Levenson, mož, ki je zasnoval metodo Sedona, je pogosto govoril, da je sreča preprosto, da si ti, ti. "Ti", na katerega se je skliceval, je tisto zavedanje ali bivanje oziroma tisto, na kar nas usmerjajo vsi tečaji metode Sedona. Eno temeljnih učenj Lestra je, da je sreča naša osnovna narava, da prihaja iz nas in, da nima nič skupnega z zunanjostjo.
To lahko neposredno odkrijemo tudi sami. Bolj, ko prenehamo verjeti, da prihaja sreča od zunaj nas, bolj jo bomo opazili sijati v nas samih. Čudoviti začetek, da pričnemo prepoznavati sebe, kot vir sreče je, da se odpremo vsaj možnosti, da smo mi sami vir sreče, in da prave sreče zunaj nas ni.
Lester je zgodaj na svoji poti odkril, da je ena izmed poti, da smo srečni, občutek ljubezni. Kadar smo ljubeči in ljubimo druge, se počutimo srečne. Bolj smo ljubeči, bolj smo srečni.
Niti ni nujno, da nam drugi vračajo ljubezen. Če gre za resnično ljubezen, če ni zadržkov ali barantanja, smo lahko neizmerno srečni. Ljubezen je namreč sinonim za bivanje ali zavedanje. Je naše naravno stanje. Bolj, ko si dovolimo ljubiti, bolj smo srečni.
inspiracije