Zaupati moram, da se pot tam ne konča!
Včasih podvomim ali sem še na pravi poti. Ali sem zašel? Zakaj je pot postala tako ozka in tesna? Ali prava pot ne bi morala biti širša?
Včasih se izgubim v podrobnostih ob poti. Pritegne me redka cvetica, goba, zdravilna zel ali pa kakšna mala živalca, žužek, miška ali metulj. To me premoti in mogoče na trenutke pozabim na cilj poti.
Potem se spet spomnim kam sem namenjen in grem naprej. Korak po korak sledim svoji življenski poti. Vodi me po neznanih in negotovih krajih. Kaj me čaka izza ovinka, radost ali trpljenje? Je tam jasa ali prepad?
Karkoli me tam čaka, poti nazaj ni! Lahko grem samo naprej in po vsakem koraku se odpirajo nove razsežnosti. Nekaj pa zagotovo vem, naj me čaka radost ali trpljenje, vse ima svoj smisel. Pot bo odprla moje srce in ga naredila širokega. Postalo bo tako široko, da bo lahko sprejelo celo vesolje.
Tako se negotovost spremeni v znanje.
Nekoč mi bo postalo jasno, da svetloba od zgoraj ves čas osvetljuje mojo pot in mi kaže cilj. Prebiti se moram do izvora te svetlobe. Da bi to dosegel, moram opustiti vse materialno, saj sem sicer pretežek in me svetloba ne bo pritegnila.
Tako je vsak nov korak zapuščanje preteklosti, opustitev vsega, kar me obremenjuje in je nepotrebno za veliki končni cilj. Z vsakim korakom postajam vse lažji. Kmalu me nič več ne veže. Postanem svoboden in lahko se odločim za zadnji korak, korak, ki me bo povedel v povsem novo življenje, v življenje v Svetlobi.
V tem smislu vam v novem letu želimo s Svetlobo obsijano pot.
inspiracije