Ljubezen je tema, ki nikoli ne dočaka končnega obračuna, saj je neskončna, popolnoma nedefinirana in včasih tako nedosegljiva. Vsi hrepenimo po njej, vsi si jo želimo, ampak ali sploh dobro vemo kaj je prava ljubezen. Se sploh zavedamo kaj pomeni ljubiti brezpogojno, se predati brezpogojno, zaupati brez kančka slabega občutka, dati svobodo nekomu in ga sprejeti prav takšnega kot je???
Ljubezen se vedno začne pri nas samih in tukaj je spet odvisno kako gledaš ne sebe, kako se sprejemaš in bolj kot vse drugo kakšen imaš odnos do samega sebe. Si do sebe prizanesljiv, si zaupaš, se imaš rad, imaš rad svoje telo in znaš z njim uživati? Se sprejemaš kljub vsem napakam in ali se zavedaš, da te prav tvoje napake delajo posebnega, lepega in unikatnega, kajti prav zares ni nihče kot ti. Edinstven si, narejen po merilih Stvarnika, Boga ali kakorkoli mu že rečete. in kot tak popolen. Popolnost pa ni edino kar bi moral čutiti, zares začutiti bi moral sebe do zadnjega lasu na glavi, do zadnje celice v telesu, kajti, ko se enkrat zares spoznaš, ko greš čez vse ovire, strahove in ostale slabe emocije, takrat spodaj pod vso to kramo najdeš sebe in obenem spoznaš to svojo edinstvenost. Takrat se zaljubiš vase, v svoje življenje in si pripravljen ljubiti brezpogojno.
Ne glede na religijo, vero ali odnos do vsake stvari, ki obstaja, ne glede na vse, kar nas obkroža in ne glede na dejstvo kako zelo smo od samega bistva, si ti tak kot vsak, krvav pod kožo, in tako bi moral sprejemati vse ljudi okoli sebe. Vsi smo si podobni, vsi smo eno in med seboj zelo zelo povezani. Kadar torej nekdo začuti tisto pravo ljubezen v sebi sproži to še v ljudeh okoli sebe, je prva sprememba v tistem krogu ljudi in večina se tega niti ne zaveda. Z vsako spremembo, ki jo naredimo na sebi, povzročimo, da to stori še nekdo drug, oziroma, da se sprememba dejansko manifestira.
Oh, ljubezen, ljubezen pa je nekaj čudovitega. Ljubezen ni ljubosumna, ni posesivna, ljubezen ne zahteva, ne kritizira, zgolj sprejema, ljubi z odprtim srcem vse in vsakega. Tista prava ljubezen pusti človeku popolno svobodo in je srečna kadar vidi ljudi vesele in zadovoljne. Taka ljubezen ne pozna ovir in preprek, ne pozna napačnih podzavestnih prepričanj, pozna zgolj brezpogojen občutek popolnega sprejemanja in notranjega miru. Prava ljubezen ne obsoja, ampak živi v neskončem dopuščanju vsega in vsakogar.
Znamo sploh ljubiti brezpogojno? Verjamem, da smo še daleč od tega, kajti smo v kalupu sistema, ki je človeka tako pomanjšal, tako pohodil in ga obenem še programiral z napačnimi datotekami. Človek kot živo bitje, ki je tako čudovito in popolno, je postal nepomemben faktor v neskončnem pohlepu velikih lobijev. Kot da bi bili že pogubljeni iščemo sedaj pravo pot nazaj, nazaj do človeka, nazaj do narave, nazaj do ljubezni, nazaj do sočutja, kajti vse to smo izgubili na poti dokazovanja, pohlepa in želji po moči. Pozabili smo kdo smo in pozabili smo kaj pomeni ljubiti.
Vsak človek pa ima še vedno svobodno voljo izbire, vsak lahko torej zase izbere tisto, kar mu najbolje pristoji, ljubezen ali flince flance, obsedenost z materialnimi dobrinami, statusu, moči itd. Govorimo o dveh nasprotnih polih, ki se trenutno zelo udarjata skupaj. Ne glede na vse kar se dogaja, upam na boljše in lepše čase, za vse nas. Jaz sem izbrala ljubezen in vem, da sem na pravi poti. Sedaj vem kaj je tista prava ljubezen in kako bi morali živeti, da bi bili srečni prav vsi na tem planetu, kajti vsak si zasluži mir, ljubezen in obilje. Prav čisto vsak.
inspiracije