Danes me je k pisanju bloga spodbudil vzgib, da naj podelim svoje razmišljanje o vzgibih. Zadnje leto namreč še bolj zavestno kot prej opazujem, iz kakšnih vzgibov sprejemam svoje odločitve, iz kakšnega notranjega poriva nekaj naredim ali pa ne. Pri tem pa ugotavljam, da so ravno vzgibi tisti, s katerimi močno vplivamo na kreiranje naše realnosti.
Pa poglejmo primer. Mojega, prozornega, tistega, ob katerem sem se začela zavedati posledic odločitev iz napačnih razlogov. Pred osmimi leti sem menjala službo. Na takratnem delovnem mestu sem pregorela in želela sem si spremembo. Želela sem biti urednica (internih) revij, nasproti pa mi je prišla ponudba za delo v prodaji, z dobro plačo in osemurnim delovnikom. Takrat nisem dojela, da je bil to le izpit, na katerem sem padla. Ponudbo sem sprejela, ne zato, ker bi me delo resnično zanimalo, ampak zato, ker sem želela čim prej zamenjati okolje. Popolnoma napačen vzgib za menjavo službe! Zato ni čudno, da v delu nisem našla strasti.
Ko je bila čez pol leta blagovna znamka, katere vodja sem bila, ukinjena, sem dobila odpoved in ob tem sem čutila olajšanje. Naslednji izpit sem naredila. Nisem podlegla strahu zaradi krize, v kateri smo se znašli in sem počakala na pravo priložnost. Ko sem čez tri mesece dobila ponudbo, da postanem urednica korporativnih revij, sem jasno uvidela, kako sem si nepotreben ovinek do želenega dela ustvarila sama. Ne zaradi napačne odločitve, ampak zaradi napačnega vzgiba. Odločitve, ne glede na to, kakšne posledice prinesejo, nikoli niso napačne, če so sprejete iz pravih vzgibov.
Odločitve, ne glede na to, kakšne posledice prinesejo, nikoli niso napačne, če so sprejete iz pravih vzgibov.
Kaj sploh je pravi vzgib, oziroma kako ga prepoznati? V resnici je enostavno, začutimo ga v telesu. To je najbolj prvinski občutek, ki se vedno pojavi, ko smo pred kakršnokoli odločitvijo. In ta občutek nikoli ne laže. Žal pa se običajno že nekaj trenutkov za njim vklopi razum, ki temu občutku največkrat začne dopovedovati, zakaj bi nekaj vendarle morali ali zakaj nečesa seveda ne bi smeli. Koga največkrat upoštevate, presodite sami.
Sami presodite, koliko odločitev ste sprejeli iz strahu, namesto iz strasti. Ali pa jih zaradi strahu niste, čeprav ste v priložnostih čutili strast. In kolikokrat ste se v odnosih zapletli v igrice, namesto, da bi v njih rasli z odprtostjo in iskrenostjo, s tem, kar pač ste. In kolikokrat ste si naredili medvedjo uslugo, ker ste zatrli svoje prave vzgibe na račun naučenih, pričakovanih in razumnih. Ali pa ste delali račune brez krčmarja, ko ste se pustili zapeljati svojim (samo)destruktivnim ali celo manipulativnim vzgibom. Da tudi te imamo in prav te si običajno najtežje priznamo.
Odkar sama spremljam svoje vzgibe še globlje, jih prepoznavam na še bolj subtilnih ravneh in jih z vsakim svojim dejanjem sproti ozaveščam, začenjam veliko bolj prozorno videti tudi marsikatere neprave kolektivne vzgibe, ki so nam (bili) vsiljeni skozi našo socializacijo. Vendar vidim tudi, kako ta kolektivna matrica vsakič, ko kakšen posameznik začne živeti svojo bit, malce poči. In včasih vidim celo, kako lep bo naš planet, ko bomo enkrat vsi aktivirali svojo pravo izvorno matrico in iz nje začeli kreirati svet z enim samim vzgibom, da nam bo dobro. Vsem.
inspiracije