Dragi moji, ste se kdaj vprašali, kakšna je razlika v trpljenju med človekom, ki ima sprednji reženj, in živaljo, ki ga nima? Živali, seveda, imajo čustva in doživljajo strah in žalost ter seveda fizično bolečino in žalovanje, vendar pa ob izkušanju teh čustev zraven nimajo dodatka psihološkega trpljenja, tako kot ima to človek.
Kaj potrebujemo, da se psihološko trpljenje sploh zgodi? Odgovor je zelo enostaven: človeški um.
Poglejmo si enostavno formulo. Če bolečini ne dodamo ničesar, ostane to samo bolečina:
Bolečina + 0 = bolečina (ŽIVAL)
Če pa bolečini dodamo še človeški um, pa nastane iz tega trpljenje:
Bolečina + um = psihološko trpljenje (ČLOVEK)
To psihološko trpljenje ob bolečini izgleda nekako takole: zakaj me tako boli… kdaj bo tega konec… kaj, če bo sedaj za vedno tako… zakaj ravno jaz… nočem te bolečine… kaj, če mi nihče ne bo mogel pomagati… morda sem si pa to zaslužil-a… mene boli, druge pa ne… če ne bi šla tja, se to ne bi zgodilo… itd. itd.
No, žival pa bi bila prisotna v bolečini, brez vseh teh mentalnih aktivnosti uma, izpraševanj o prihodnosti in preteklosti, in torej psihološkega trpljenja.
Aktivnost psihološkega trpljenja namreč dodaja bolečino na bolečino.
Človek velikokrat trpi že samo, ko gleda bolečino drugega in projicira svoje doživljanje te bolečine na človeka ali žival. Vendar pa je to samo projekcija in nima veze z realnostjo. Nam se recimo lahko brezdomec smili, ker nanj projiciramo lastno bolečino ob potencialnem brezdomstvu, brezdomec pa je medtem lahko čisto miren in srečen in čisto lepo preskrbljen v svojem načinu življenja. Naša prepričanja uma nam samo govorijo, da je »narobe« biti karkoli kar odstopa od »normale« ali povprečja (brezdomstvo, bolezen, invalidnost, ločitev itd.).
Narava je tako perfektno organizirana, nobena žival ne čuti svoje identitete, pa vse stvarstvo, narava in živalski svet čudovito funkcionirajo v ravnovesju. Samo človek verjame, da je nekaj posebnega, ločen od življenja in narave, in si mora izmišljati čisto posebne koncepte za svojo srečo
Torej, ali lahko živimo brez trpljenja? Lahko. Kako? Ko se prebudimo iz iluzije konceptov individualne identitete in dovolimo, da življenje prosto direktno teče skozi nas. Takrat se avtomatsko zleknemo v počitek in globoko spokojnost svoje Biti, kot jo čutijo v sebi živali in razsvetljeni mojstri, in ta globoki zen postane ospredje našega doživljanja in dominantna izkušnja našega vsakdana. Takrat se tudi življenje močno poenostavi in avtomatsko postanemo magnet za blagostanje, ker se notranja borba z življenjem zaključi. Enostavno ni več dvomov in vprašanj, kdo smo, zakaj smo, kjer smo, in ni več iskanja smisla življenja in izpolnitve poslanstva. Takrat smo prispeli nazaj Domov.
inspiracije