Vzgoja otrok je najplemenitejši poklic na svetu in prava znanost, ki pa ji posvečamo vse premalo pozornosti. Ker ekonomiji ni v interesu, da bi bil človek srečen in miseln, nekaterih bistvenih življenjskih znanj ne poznamo, kar se kaže v skrb vzbujajoči stopnji slabih navad, nezadovoljstva in depresije. Če želimo imeti v življenju rešitve, in ne izgovorov, smo dolžni sami poskrbeti za to, da zgradimo močan osebni temelj, ki vsem omogoča razvoj v zdrave, srečne in odgovorne posameznike, iz doma pa ustvarimo ambasado miru, učenja in razvoja, ne pa fronte sprtih sorodnikov, kot je vse pogosteje v praksi danes.
Prva leta so odločilna za razvoj zdrave osebnosti otroka
Zelo pomembno je, da je mati v času nosečnosti mirna in preskrbljena, saj vse njene emocije dobesedno gradijo telo otroka, njegova zavest pa je skladno s starodavno modrostjo ustrezna zavesti staršev v trenutku spočetja. Če otrok že v prvih mesecih ali celo v maternici čuti strah prek maminih misli ali očitkov okolice: »Ali je treba tega? Kdo ga bo pa hranil? Čigav pa sploh je?«, dečka ali deklice ne čaka nič dobrega, saj bodo negativni vplivi gotovo vidni na psihofizičnem zdravju otroka.
Kakovost odnosov v družini lahko ugotovite ob pogledu na zdravstveno stanje otroka, zreli starši pa najbolj trpijo, ko trpijo otroci. Moški, ki se zaveda, kako pomembno je za razvoj in srečo otroka, da je mati vedno zadovoljna in preskrbljena, bo z njo ravnal zelo nežno in odgovorno.
Čustvena inteligenca otroka se razvija predvsem v obdobju od njegovega spočetja pa do okoli sedmega leta starosti
Razum majhnega otroka tedaj še ni močno aktiven, saj njegov um kot goba vpija vse iz okolja, zato je ključno, da ga zaščitimo pred vsemi neugodnimi vplivi, ki mu utegnejo kasneje greniti življenje v podobi neželenih strahov in travm. Mama je naš prvi in večni učitelj, ki v izjemni meri vpliva na samopodobo in značaj otroka.
Z otroki ravnajte, kot da so vam jih v nekajletno varstvo posodili daljni sorodniki iz Amerike; tako boste še precej bolj dosledni, potrpežljivi in skrbni do njih. Od približno petega leta je treba otroka vzgajati zelo dosledno, disciplinirano in v njem s primerom vzbujati ljubezen do dela in truda v duhu odrekanja, saj se le tako lahko nauči marljivosti in nesebičnosti, ki mu bosta kasneje prišli še kako prav.
Odgovornost je veščina, ki se razvija posebej med 5. in 15. letom, zato je nujno, da tedaj v vzgoji nismo preveč popustljivi. V tem času mu omogočite čim več hobijev in interesnih dejavnosti, da lahko s pomočjo tega preusmeri in smiselno uporabi tok energije in ob tem odkrije, kaj ga zares veseli.
Danes otroke vzgajamo pretežno permisivno, ko pa kasneje vidimo, kako nepripravljen je otrok na življenje, pri njegovih/njenih 16. ali 20. letih postanemo zelo strogi do njega/nje, kar pa je povod za še več težav in prepirov. Starši v vzgojo vedno vlagajo ves svoj trud in zmožnosti, sam pa sem bil celo zelo jezen sprva na starše, kasneje pa nase, ko sem pri 25. letih spoznal, kako slabo sem pripravljen na življenje, saj sem rasel v velikem razkošju, kjer sem zlahka dobil vse, kar sem si zaželel, kar pa ni vselej dobro. Strogost (a ne grobost) je izraz ljubezni, meja med naivnostjo in dobroto pa je modrost, pravo znanje.
Whitney Houston je izjavila takole: »Mene je pokopalo to, da mi na nič nikdar niso rekli ne.«
Starša morata vedno učiti enako, daleč najbolje pa je, da otroke kaznuje oče
Mati ne bi smela biti ta, ki kaznuje, saj v tem primeru dekleta rada postanejo hladna, fantje pa grobi in okrutni. Deklice vzgajamo v ženske, dečke pa v moške. Fant naj več časa preživi z očetom in prijatelji, dekle pa z mamo in prijateljicami.
Lahko poskusimo bežati pred svojimi težavami in izzivi, zares pobegniti pred njimi pa ne moremo. Sreča se skriva v nenehnem opravljanju vseh naših dolžnosti. Otroka navdihujte k temu, da vedno dela tisto, kar je prav, četudi to ni vedno lahko.
Nikdar ni odvisno le od nas, prav tako vsi delamo napake. Uspešnim spodleti neštetokrat, neuspešnim pa samo enkrat. Vzgoja s tem zavedanjem otroke zavaruje pred nezdravim perfekcionizmom ter strahom pred neuspehom. Bolje je, da otrok včasih test piše nezadostno in se iz tega nauči življenjsko lekcijo, kot pa da prejema same petice, a se uči na pamet. Pogojevanje in nagrajevanje le za uspehe in ne za trud iz otrok naredi oportuniste, ki sčasoma ničesar ne bodo delali iz dolžnosti ali ljubezni, ampak zgolj iz strahu in osebne koristi.
Zrel značaj je okras otroka, brez katerega so vse profesionalne kompetence brez prave vrednosti
Vsak od nas je posameznik s specifičnimi talenti, potjo in izzivi, naloga staršev pa je odkriti in negovati osebne tendence otrok ter jim omogočiti, da se razvijajo v to smer. Kdo ne bi zaposlil ali celo poročil nekoga, ki je dober v tem, kar dela, poleg tega pa je še zelo delaven, vesten in nesebičen?
Zgolj denar ni še nikogar osrečil, ravno obratno, tako otroku pustite proste roke pri izbiri poklica in kariere. Ponudite nasvet in usmeritev, odločitev pa je otrokova. Nikar jih ne usmerjajte nekam, kamor sami nikakor ne želijo iti. Največ infarktov je ravno ob ponedeljkih med 8. in 9. uro zjutraj. Vsi poklici so enakovredni, če se opravljajo za dobrobit vseh.
Nikar ne primerjajte otrok z njihovimi zglednimi uspešnimi vrstniki
Še danes pomnim občasne primerjave z vrstniki, s katerimi so me starši dobronamerno skušali motivirati k delu, reakcija pa je bila ravno nasprotna. Nihče ne mara primerjav, nihče prav tako ni genij na vseh področjih; eden je morda boljši v naravoslovju, družboslovju, športu ali umetnosti. Popolnost zahtevajte od sebe, in ne od drugih. Uspešni se primerjajo z osebnim napredkom, neuspešni pa se primerjajo z drugimi.
Letamo po vesolju in kukamo v atome, na učenje vrline in obnašanja pa smo pozabili, saj učenje na pamet tu ne zaleže. Mladi, ki razvijajo svoj značaj in delujejo skladno s svojo naravo, imajo bistveno večje možnosti za izjemno srečno in dinamično življenje. Lastno samoizpopolnjevanje in redna družba zrelih ljudi, ki se učijo oz. vedo, kako živeti, otroku omogočata, da že zelo mlad postane odgovoren in zaželen človek. Za vzgojo otroka ni dovolj en par ali pa samo ena oseba; za vzgojo potrebujemo celo vas. Seznanite ga z zanimivimi ljudmi in mu ponudite možnost, da prek tega zacveti in razvija svoj značaj, še posebej če otroka vzgajate sami.
Če želimo, da bo otrok poslušal nas, morata tudi starša poslušati drug drugega
Če želimo, da bo otrok dosleden in potrpežljiv, moramo biti takšni tudi mi sami. Če želimo, da se bo otrok z veseljem učil in delal naloge, moramo tudi sami vztrajno delati na sebi in doma ustvariti atmosfero učenja, dela na sebi, saj se v domu, kjer se nihče ne izpopolnjuje, otroku ne zdi smiselno učiti in delati.
Če načrtuješ za en mesec, posej solato; če načrtuješ za eno leto, posadi paradižnik; če načrtuješ za deset let, posadi sadno drevo; če načrtuješ za sto let, izobrazi otroke, če pa načrtuješ za vedno, izobrazi sebe.
Otrok bo počel to, kar počno pomembni ljudje v njegovem življenju
In če starši častijo same sebe in ne sledijo nobenim višjim načelom, bodo tudi otroci sledili sami sebi. Vzgajajte in poučuje, vsake toliko pa lahko tudi kaj rečete.
Nikdar v preteklosti otroci niso zbolevali za toliko različnimi boleznimi kot danes. Sam sem že pri 14. letih doživel popoln kolaps zdravja. Živel in predvsem jedel sem zelo nezdravo. Na zapestjih sem imel več kot 30 bradavic, na obrazu pa pravo njivo sočnih mozoljev, ki so mi sporočali, da je moje telo polno strupov. Ko sem začel jesti manj hitre hrane, energijskih pijač in mesa ter uživati vse več naravnega sadja in zelenjave, se je zdravje zelo kmalu bistveno izboljšalo. Telesa imamo različna; poskrbite za zdravo prehrano otrok, prilagojeno njihovim potrebam, upoštevajte pa, da niti prehranski niti farmacevtski industriji zdravje vašega otroka ni prioriteta, ravno obratno. Pred časom me je poklicala pediatrinja s 40 leti delovne dobe in mi v solzah rekla takole: »Upam, da mi bodo napake, ki sem jih nevede delala v skladu s klasičnim pristopom k zdravju otrok in družin, nekoč odpuščene.«
Otroku ne dajajte denarja. Raje ga nagradite s spoštovanjem za trud. Če želimo, da bodo otroci spoštovali nas, moramo mi spoštovati njih. Ključna poteza za ohranitev dobrih odnosov med starši in otroki je pravočasna prilagoditev klasičnega odnosa avtoriteta-otrok v bolj prijateljski odnos, kjer se vseeno vedno ve, kdo je oče/mati in kdo hči/sin.
Otroci lahko po 15. letu poslušajo le ljudi, ki so do njih prijateljski, zaradi velikega ega pa ne morejo prisluhniti ljudem, ki k njim pristopajo s stališča avtoritete. To je jasno vidno v krasni izmenjavi, ki jo imajo zreli učitelji, ki so do učencev prijateljski. Tak odnos omogoči optimalen rezultat in vzajemno spoštovanje.
Goethe je zapisal: »Z ljudmi ravnajte, kot da so, kar bi lahko bili: tako bodo to lažje postali.«
Nikar ne poskušajte v otroku zatirati individualnosti, saj to pogosto vodi v številne neželene deviacije in slabe navade. Vsak od nas išče srečo, razlikujemo se le v metodah in znanju. Življenje brez smiselnih ciljev ter smisla je pravi humus za slabe navade in depresijo. Mladi, ki mislijo, da živijo zaman, ne bodo razvili svojega polnega potenciala.
Otroka naučite služiti svetu in deliti stvari z drugimi, če pa želite otroku zagotoviti mirnejše odraščanje in dobre odnose z vrstniki, mu ne kupujte boljših in prestižnejših stvari in znamk, kot jih imajo prijatelji. Otroci se vedno radi vračajo k nesebičnim staršem, v nasprotnem primeru pa se odnosi, ko otroci odrastejo, radi zelo ohladijo. Hvaležnost in nesebičnost sta zdravili za osamljenost, nezadovoljstvo in depresijo.
Otroku pomagajte razviti značaj in ne bodite preveč zaskrbljeni za njegovo prihodnost. Otrokom staršev, ki se zaščitniško zelo bojijo za otroke, se zgodi celo več nesreč, saj s tem privlačijo težave, otroci pa s tem absorbirajo emocionalno stanje in zavest staršev. Vedno naredite vse, kar lahko, a se hkrati zavedajte, da nikdar ni vse odvisno od nas, ter zaupajte v dobronamernost življenja (vesolja, narave, boga), ki vam in otrokom v primeru poštenih in plemenitih prizadevanj ter smiselnih ciljev preverjeno ob svojem času vedno omogoči vse, kar potrebujete.
inspiracije