V tem prispevku s tabo delim zgodbo, ki jo je zapisal Jorge Bucay in sicer v želji, da bi ti v njej sedaj našel zdravilno moč in odgovor na svojo življenjsko situacijo, v kateri se je znašel. Takole gre:
Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč … a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla. Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila. Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal?
Star sem bil star pet ali šest let in sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen. Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: “Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?” Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka … in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz.
Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje: »Zakaj slon ni zbežal?«. Odgovor je bil: »Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek priklenjen že vse od najzgodnejše mladosti.« Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst. Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi dan potem in še naslednji dan … Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne, sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.
Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore
V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu. In najhuje je, da se nikoli več ni resno vprašal o tem spominu. Nikoli … nikoli več … ni ponovno preizkusil svoje moči …
In tako tudi je. Vsi smo malo podobni temu cirkuškemu slonu: po svetu hodimo priklenjeni na stotine količkov, ki nam omejujejo svobodo. Ker smo nekoč, ko smo bili še majhni, poskusili in nam ni uspelo, živimo v prepričanju, da številnih stvari ‘ne zmoremo’.
V tem smo podobni cirkuškemu slonu, kajti v spomin smo si vtisnili: »Ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo.«, Nisem dovolj močan, zame je to nedosegljivo«, »Postaviti se zase boli, zato ne bom več poizkusil.«, … Vsaka taka misel je en količek.
Zrasli smo s takimi izkušnjami in sporočili ter jih ponotranjili, zato se nikoli več nismo skušali osvoboditi »količka«. Ko občasno vidimo »verigo«, jo začutimo v sebi ali zgolj zaslišimo njeno rožljanje, nas »količek« v našem nezavednem umu opomni: »Ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo.«, Nisem dovolj močan, zame je to nedosegljivo«, »Postaviti se zase boli, zato ne bom več poizkusil.«, …
Se je to zgodilo tudi tebi?
Te omejuje spomin iz tvoje preteklosti, ko si bil majhen otrok in si poskusil, a takrat nisi zmogel?
Sedaj se poglej. Poglej svoje roke, noge in celo telo. Velik si in zmoreš izdreti vse te količke, ki te omejujejo.
Zato ne verjemi svojemu glasu v glavi, ko ti govori: »Ne zmorem in nikoli mi ne bo uspelo.«, Nisem dovolj močan, zame je to nedosegljivo«, »Postaviti se zase boli, zato ne bom več poizkusil.«, …
Edini način, da izveš, ali zmoreš po Bucay-u je, da znova poskusiš z vsem svojim srcem … Z vsem svojim srcem!
inspiracije