Delni odgovor se pravzaprav razkriva že v naslovu. S težkimi čustvi se je potrebno SPOPRIJETI. To pomeni, da jih ne zanikamo, ignoriramo ali potiskamo stran. Prav to pa na žalost največkrat naredimo (povsem nezavedno, kot obrambni mehanizem, ali celo zavestno) ravno, ko se iz globin oglasijo potlačena, nepredelana čustva iz otroštva oz. iz preteklosti. Težka čustva. Potlačena in nepredelana čustva so takšna ostala, ker poleg nas v ključnih trenutkih ni bilo nikogar, ki bi nas potolažil, objel, nas slišal, kot smo mi takrat potrebovali. Lahko bi rekli, da nismo bili slišani ali smo ostali sami ali so bile vloge v družini celo zamenjane – namesto, da bi bili otroci in uživali v radostih otroške igrivosti in lahkotnosti, smo morda prevzeli breme skrbi za starša.
Ko na površje priplavajo potlačena čustva iz preteklosti, so običajno precej intenzivna, močna in boleča – prav na enak način, kot smo to doživeli (ali doživljali) v otroštvu, saj otrok še nima dovolj razvitega racionalnega dela, da bi si lahko v danem trenutku razložil, kaj se mu dogaja in, da morda ni ogrožen kot to doživlja. A ta intenzivnost čustev še vedno biva v nas in ti delčki, ki so nekako ostali v preteklosti, čeprav smo mi že davno odrasli, v nas bivajo natančno tako in toliko intenzivno kot takrat, ko se je vse to dogajalo (zgodilo prvič).
Če želimo predelati in osvoboditi ta čustva, težka čustva, se je z njimi potrebno spoprijeti. Vendar ne kot bojevniki, ki se borimo „proti nečemu“, ampak ljubeče, s prijaznostjo in sprejemanjem, kljub temu pa tudi z ljubečo odločnostjo, da želimo narediti korak v svobodo.
KO SO TEŽKA ČUSTVA ZELO INTENZIVNA, SE OBIČAJNO OGLAŠA „NEKAJ IZ PRETEKLOSTI“
Druga skrajnost pa je lahko, da ne čutimo ničesar oz. vsaj tako se nam zdi. Torej, dve skrajnosti.
Vprašajte se: kaj se v tem trenutku zares z menoj dogaja? In. Ali sem v sedanjem trenutku ali se mi oglaša nekaj iz preteklosti?
Torej, ko smo izzvani in je nekdo ali nekaj pritisnil na naš gumb – doživljamo intenzivna negativna čustva, takrat je v resnici najboljši trenutek, da začnemo spoznavati naša čustva in se vprašamo, kaj se zares z nami dogaja. Ali se v nas prebuja nekaj iz preteklosti? Je intenzivna jeza, ki jo je sprožil dogodek ali dejanje osebe blizu nas zares iz danes ali je v nas dogodek prebudil nekaj iz otroštva, ko smo bili morda neuslišani ali nepomembni in smo natančno to podoživeli? Sta intenzivna žalost in nemoč, ko smo ju doživeli, ko nas je nekdo zapustil zares od danes ali smo bili podobno zapuščeni že kot otroci in smo ostali sami z vso bolečino, ki nam sedaj leži na prsnem košu? Primerov je zares toliko kot nas je ljudi…
USTVARJANJE ČUSTVENO VARNEGA PROSTORA
Ko spoznamo, da se nam prebuja intenzivno doživljanje iz preteklosti je dobro, da si ustvarimo varen prostor zase. To lahko na primer pomeni, da poiščemo miren kotiček zase in si najprej dovolimo čutit. Dobro je, da prepoznamo čustva, ki jih doživljamo, ni pa nujno, saj je v navalu čustev zares težje prepoznati vsako čustvo. Ključno je, da si ustvarimo čustveno varen prostor in sebi dovolimo biti to, kar smo v vseh barvah v tem sedanjem trenutku. Četudi je to v bolečini in pod težo t.i. negativnih čustev. Tudi ta imajo namreč svoj namen in funkcijo – nekoč so nas zaščitila, čeprav se morda sliši paradoksalno, je to resnično. Danes pa nam ne služijo več.
DIHANJE, GIBANJE, SAMO-TOLAŽENJE TEŽKIH ČUSTEV
Ko si ustvarimo varen prostor in si dovolimo čutiti, pa lahko poskusimo zaznati, kje v telesu se nam največ „dogaja“ (tudi ta korak ni nujen) in začnemo nežno, a odločno dihati v ta del (ali dele) telesa – če jih prepoznamo. Če ne, samo zavestno dihamo in tako bomo počasi začeli opažati, kako nam po telesu začenja teči življenjska energija, ki nas celi. Lahko da to začutimo, lahko pa tudi ne.
Ko so negativna čustva intenzivna je dobro delati tudi z notranjim otrokom – svojemu notranjemu otroku damo tisto, po čemer smo kot otroci hrepeneli, a nismo prejeli. Za nekatere posameznike je blagodejno nežno gibanje, tresenje (kot da stresamo negativno čustvo iz sebe), raztezanje itn.
MORDA PA VAM PRI SPOPRIJEMANJU S TEŽKIMI ČUSTVI LAHKO POMAGA……TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA
Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.
Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.
Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.
Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.
inspiracije