“Kako naj se rešim osamljenosti?” je vprašanje, ki ga velikokrat prejemam. Kakorkoli bi želeli, da kar mine… sama od sebe ne bo odšla …
Opažam, da ljudem na plan pripravlja veliko stisk, frustracij, strahov, negativnih oz. neprijetnih čustev in doživljanj. Veliko več je tudi zavedanja o tem. A kljub vsemu, hkrati opažam, da ljudje še vedno čakajo, obremenjeni z zunanjimi obveznostmi in skrbmi in upajo, da se bodo stvari razrešile same od sebe, v parih dneh (hitro) ali da bo minilo in se nič več pojavilo ali pa bo, kdo drug namesto nas lahko naredil tisti premik. Skratka, da se bo zgodilo olajšanje in izboljšanje samo od sebe – na nek način že. Čakamo… medtem pa otopelost, resnost, brezvoljnost, utrujenost … rastejo …
Žal, energije ne delujejo na takšen način. Žal, se ne bo samo od sebe rešilo. Stiska ne bo postala sama od sebe manjš, tesnoba in osamljenost izginile. Pogosto, običajno, se stvari zgolj stopnjujejo. Naša podzavest nam sporoča, čas je, čas je … in ko je čas, je čas – naše notranje bitje nam je ponudilo priložnost, da razrešimo stiske in bolečine. To je zares darilo, saj lahko osebnostno in duhovno napredujemo, se razvijamo. Ne glede na to, kako hudo je, je zares priložnost, da ozremo kaj se zares dogaja.
Ko nas preplavlja osamljenost, je čas za celjenje čustvenih ran ...
Trpljenje, bolečina… vse to ima en izvor – odrezanost od tega, kar zares ste – izvora. Za vrnitev k sebi, je potrebno stopiti v stik z nerazrešenimi bolečinami – starimi vsebinami.
Življenje in notranje bitje nam ponujata darilo, priložnost, da spoznamo ljubezen v sebi in do sebe.
Tako močno nam je „udobje“ zlezlo pod kožo, da se težko premaknemo iz njega, četudi zares boli, četudi s spremembo lahko pomagamo sebi ali morda celo drugim okoli sebe. Iščemo.
Pa vendar, potrebno se je ustaviti in stiske, neprijetna čustva, strahove, frustracije, tesnobo, osamljenost … pogledati, prepoznati, nasloviti, spustiti …
SAMA VELIKO DELAM Z NOTRANJIM OTROKOM IN NOTRANJIMI STARŠI…
Energijski procesi in meditacije z notranjim otrokom in notranjimi starši ter delo s predniki so mi pomagali v najtežjih trenutkih. V najbolj bolečih trenutkih, ko sem celila čustvene rane iz otroštva, je prav notranji otrok bil tisto, kar me je dvignilo iz globin čustvene bolečine, ki sem jo doživljala danes, bila pa je bolečina preteklosti – otroštva.
Zakaj tolažba notranjega otroka deluje? Ker naši možgani ne ločijo med preteklostjo in sedanjostjo – zato so boleči trenutki majhnega otročka še vedno z nami in se oglašajo morda vsak dan. Dokler otroka v sebi ne objamemo, potolažimo, mu povemo in damo, kar si je želel daleč nazaj in si želi še danes. Če svojih bolečin ne potolažimo, le-te postanejo bolečine naših otrok. Nikoli ni prepozno. Četudi otroke že imamo in začnemo delati na sebi, jim damo neprecenljivo darilo – sedaj lahko razumemo njihove stiske in jih ljubeče objamemo.
Torej, čustvena teža, otopelost, bremena, stiske, osamljenost … ne bodo odšli same od sebe in sreča, veselje potrkali na vrata, kar sami, čeprav bi si to neznansko želeli. Vse, kar naredimo, ko se z njimi ne ukvarjamo na ustrezen način ali jih ignoriramo, prelagamo čas, je, da postajajo še bolj glasne, potiskamo jih stran, a se vračajo še glasneje. Seveda, saj kričijo po tem, da jih naslovimo in razrešimo …
inspiracije