Moj zadnji dan v meditacijskem središču Mahasi (po opravljeni 10-dnevni meditaciji sem ostala še nekaj dni, da sem se lahko pogovarjala z menihi, nunami, Učiteljem ... ). Res je prijetno tu. Presrečna za izkušnjo, ki sem jo dobila, a hkrati malce žalostna, da zapuščam ta kraj, sem se sprehajala po poteh meditacijskega središča med zelenjem in rožami. Tako je mirno, prijetno ... Prostor, kjer ne potrebuješ ničesar, le biti tam ti ustvari prijetne notranje občutke.
Razmišljala sem, kako REVNO živimo naša BOGATA življenja.
Ljudje v Sloveniji in Evropi smo res materialno izjemno bogati v primerjavi z večino narodov po svetu
Ko sem v Mehiki profesorju angleščine (ki je v njihovem okolju nadpovprečno premožen) pokazala sliko naše domače hiše (tipična hiša, kakršne so se gradile v 80. letih), ni mogel verjeti, kako lahko razlagam o gospodarski krizi v Sloveniji. Ko sem mu povedala, da imamo v štiričlanski družini štiri avtomobile, je bil popolnoma šokiran, da kaj takega sploh obstaja v svetu.
»Vaša hiša je videti kot blokovska zgradba, v kateri bi tu na Jukatanu živelo 50 ljudi – 50 precej premožnih ljudi,« je rekel. Razložil mi je, da imajo v njegovi vasi dva avtomobila, ki si ga delijo vsi vaščani, kadar ga pač kdo potrebuje – in da niso revna vas ...
»Morda imate v vaši državi res gospodarsko krizo, finančne težave, pomanjkanje služb ... Kriza že, toda ali sploh veste, na kako visoki ravni življenja?«
Skoraj vsakdo izmed nas ima udoben bivalni prostor, avtomobil, svoj računalnik, svoj telefon, si kupuje nove obleke, ne rabljenih, gre vsaj enkrat v letu na morje, v gore ali v toplice in si vsaj dvakrat letno privošči kosilo ali večerjo v restavraciji, gre vsaj enkrat mesečno v gostilno na kavo …
Kamorkoli sem do sedaj potovala (res je, da grem navadno raje v manj bogate države, vendar ne v najrevnejše na svetu), so bili ljudje presenečeni, kako premožni smo ljudje v Sloveniji oziroma v Evropi, da imamo vse to. Z njihovega zornega kota smo tu sami bogataši. Da ne govorim o pitni vodi, za katero mi večina ljudi po svetu ne verjame, da resnično pride iz pipe v neomejenih količinah ...
Včasih se je dobro spomniti tega. Tudi sama velikokrat pozabim, zato tako rada potujem, ker mi potovanja vedno znova obudijo močno hvaležnost do tega, kar imamo. In ne, niti povprečni prebivalec Kalifornije ne živi na tako visoki ravni kot povprečni državljan Slovenije, čeprav nam filmi prikazujejo drugačno realnost. Ne verjemite filmom.
Kako revno živimo svoja bogata življenja
Morda se ne strinjate z menoj, a prepričana sem, da smo BOGATI glede na materialistične kriterije. A med sprehajanjem po meditacijskem središču sem razmišljala, kako REVNO živimo ...
Nisem še srečala osebe, ki bi rekla, da je bil njen najboljši dan v življenju dan, ki ga je preživela pred računalnikom. Ali osebe, ki bi rekla, da je bil njen najsrečnejši trenutek v življenju, ko je dobila največ všečkov na Facebooku. Niti osebe, ki bi rekla, da je najsrečnejša, kadar ves dan bere novice in časopise. Ali pa osebe, ki ji zaigra srce ob pogledu na krvave prizore hollywoodskih filmov. In zagotovo nisem srečala osebe, ki bi na smrtni postelji obžalovala, da ni več časa preživela v pisarni in delala.
Ste vi kdaj srečali koga podobnega? Verjetno ne.
A kljub temu točno to počnemo večino svojega dragocenega časa na tem prečudovitem planetu, polnem lepot. Neumno ali žalostno?
Pomislite na najlepše dni v svojem življenju. Kakšni so bili? Kaj ste počeli? S kom? Kje? Kako ste se ob tem počutili? Kaj ste si najbolj zapomnili?
Večina se ob teh vprašanjih verjetno spomni dni, ko smo se ogromno smejali, občutili veliko pozitivnih občutkov, ko smo bili v družbi naših najbližjih, verjetno obkroženi z lepotami narave, v sebi pa polni ljubezni in hvaležnosti.
To vemo! Zakaj tega večkrat ne naredimo? Kar takoj utišajte um, ki je verjetno že začel iskati nesmiselne izgovore, kot so: »Nimam časa ... Nimam denarja ... Toda ...« Globoko v sebi, kjer je čista iskrenost, namreč veste, da so to resnično ZGOLJ izgovori, TOLAŽBA za neukrepanje in spremembe.
Znati živeti bogato
Dragocenejše od večine stvari, ki jih imamo mi.
V meditacijskih središčih in samostanih sem pozorno opazovala ljudi. Materialno nimajo veliko. Večina ljudi iz našega okolja bi se dolgočasila na smrt. Verjetno ne pretiravam, če rečem, da bi številni resnično doživeli panične napade – kaj početi ves dan brez televizije, brez radia in časopisov, brez računalnika in telefona, brez kina in trgovin, brez kavarn in restavracij ... Večinoma v tišini, miru, naravi, sami s seboj ... Kako bi bilo tako živeti tedne, mesece, morda leta?
Kaj ti ljudje ves ta čas počnejo tu v meditacijskih središčih in samostanih (le manjši del je nun in menihov, ki večino časa meditirajo, drugi tu pač živijo)? Poleg meditacije in molitve?
Sprehajajo se in opazujejo naravo, opazujejo igranje živali, poslušajo ptičje petje, občudujejo sončne vzhode in zahode, štejejo zvezde, si vzamejo veliko časa za hrano, jedo počasi in uživajo v vsakem grižljaju, si skuhajo čaj in ga pijejo s prijatelji počasi in z užitkom, berejo knjige in razmišljajo o prebranem, opravijo kakšna opravila v prid skupnosti ... In nihče mi ni rekel, da bi se tu dolgočasil.
Morda res nimajo veliko. Toda kar imajo, je dragocenejše od večine stvari, ki jih imamo mi – znajo izkoristiti tudi najmanjšo malenkost, v kateri uživajo in so zanjo hvaležni, pa če je to le cvetek na drevesu, ki jim polepša dan. Znajo živeti BOGATO v sicer REVNEM svetu (revnem zgolj glede na naše kriterije).
Nekaj v razmislek vsem nam
Ne pravim, da bi morali mi živeti tako, kot živijo oni. Ne pravim, da bi se morali znebiti računalnikov, telefonov, televizije in vse čudovite tehnologije in zabave, ki nam je na voljo. Seveda ne. Bilo pa bi lepo, da se včasih spomnimo, kaj vse imamo, in smo za to hvaležni. In da včasih pomislimo, da vse to, kar imamo, ni SAMOUMEVNO. In da vsega tega, kar imamo, večina ljudi na svetu nima.
Včasih se mi zdi, da se v našem okolju kot virus širi osredotočenost na to, česar NIMAMO, kaj je NAROBE, kdo je KRIV ...
Tako imamo lahko vse bogastvo in dobrine tega sveta, a bomo vedno REVNI. Lahko pa živimo BOGATO s tem, kar imamo, in si ob tem seveda želimo tudi še kaj več – to je dobro, ljudem je že po naravi dana želja po rasti.
Na tej poti doseganja svojih sanj je zgolj naša ODLOČITEV, kako bomo živeli – bogato ali revno, kar nikakor ni odvisno zgolj od dejanskega stanja na bančnem računu in materialnih dobrin, po katerih številni že kar bolestno hrepenijo.
Še na nekaj so me velikokrat spomnili – ne dovolimo, da bi naša življenja šla mimo nas, ne da bi opazili vsaj malo teh lepot in čustvenih vrednot zaradi ZASLEPLJENOSTI s tehnologijo.
Okoli vratu me navadno spremlja ogrlica z znakom JIN JANG. Ta znak mi veliko pomeni, saj me ves čas spominja na eno meni najpomembnejših stvari v življenju – da moramo v vsem na tem svetu težiti k ravnovesju.
Super je imeti vso to tehnologijo, ki nam je na voljo, in res sem vesela, da sem rojena v tem delu sveta, kjer imamo ves ta gospodarski prestiž, toda obenem je pomembno, da ne pozabimo ostati POVEZANI Z NARAVO. Smo del narave in vedno bomo, zato ne pozabimo nanjo – tam so vsi odgovori, vsa zdravila, vsa energija, ves kisik, vsa hrana, vse, kar v naši Biti sploh potrebujemo. Prevečkrat se nam zdi neopazno samoumevna.
Tega se nam ni treba učiti od ljudi iz Burme (oni so me le še enkrat spomnili na to in še bolj utrdili to zavedanje) – to vemo že sami. Vsakdo. Morda smo na poti iskanja uspeha, kakršnega nam prikazujejo tisti, ki vodijo ta hitri tempo gospodarske rasti, le pozabili na to pomembnost stika z naravo.
Večkrat poslušajmo svoje srce, intuicijo, lastne misli in občutke, in vedno bomo vedeli, kaj nas resnično dela srečne in zadovoljne, polne hvaležnosti, topline in ljubezni ...
Zagotovo ne iPad.
Torej – vzemite odejo, svojo najljubšo sladico, pokličite otroke in partnerja in si privoščite piknik na travniku ob jezeru pod gorami. Ali kaj podobnega. To je bila le moja prva misel. Vsakdo si bo našel svojo popolno in jo uresničil ... Danes ... Prav zdaj ...
Seveda, vzemite še telefon, da poslikate in objavite na družbenih omrežjih, zakaj pa ne.
Ljudje bodo mislili, da sem len/-a
Ja, verjetno bodo ljudje (beri: sosedje, sorodniki) rekli, da ste leni, če si večkrat vzamete čas zase, ko ne delate nič, le uživate v brezdelju s svojimi najbližjimi na soncu v naravi. A naj vas to ne ovira. Vaše življenje je zgolj vaše, ne njihovo. Drugi so zgolj obiskovalci na vaši tokratni poti življenja, ki pridejo in gredo.
Pomislite – vsak trenutek v svojem življenju smo zgolj sami s seboj. Nihče drug ni vedno zraven. Prav nihče. Samo mi – naše telo, naše misli, naša občutja. Vsi drugi so in niso. Kot utrinki – eni so daljši, drugi krajši, eni zasijejo bolj, drugi komaj opazno.
In mi ustvarjamo in prilagajamo svoja življenja na osnovi teh utrinkov? Kaj bodo rekli, kaj pričakujejo od nas, kako jih navdušiti, kakšni biti, da bodo imeli pozitivno mnenje o nas … In pri tem pozabimo nase, na svoje pristne želje. Ali ni to po svoje malo smešno? Ja, saj ne more nihče reči (trdno verjamem, da ne), da mu ni popolnoma nič mar za mnenje drugih in da dela popolnoma vse zgolj zato, ker sam tako želi, ne glede na okolje.
Toda – naša življenja bi bila zagotovo neprimerno polnejša, srečnejša in lepša, če bi večkrat naredili tisto, kar SAMI ISKRENO ŽELIMO in ČUTIMO – in če bi se večkrat vprašali, ali se je neka misel porodila znotraj nas, v našem srcu, ali je le rezultat zunanjih vplivov in pričakovanj.
In nikar živeti življenja z nenehnim spraševanjem: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Odgovor na to v resnici nikoli ni pomemben.
Navsezadnje – NIKOLI ne moremo vsem ugoditi. Pa če smo Mati Tereza ali Hitler. Če nam je prav ali ne, je narava narejena po načelu jin-jang; tema-svetloba; mraz-vročina; moški-ženska; voda-ogenj … In že po zakonu narave je vsega približno 50 : 50.
Iz tega sledi tudi to, da bo ne glede na to, kaj počnemo na tem svetu, narava vedno težila k temu, da nas bo približno 50 odstotkov ljudi podpiralo, 50 odstotkov pa ne. V različnih obdobjih življenja bo to sicer različno, vendar se na koncu izravna. Bistveno za nas je le to, na katero polovico se OSREDOTOČIMO in kaj pustimo za seboj, ko bomo odšli s tega sveta. Ko to sprejmemo, je vse lažje.
Tvoja odgovornost je, kaj TI daš iz sebe ven, družbi. Kako drugi to sprejmejo, je njihova odgovornost in celo PRAVICA, ne tvoja.
Ti si središče svojega življenja. Vsi drugi so utrinki, ki pridejo in gredo z različnimi nameni in razlogi.
Zato – ŽIVI življenje po lastnih občutkih, mislih, srcu, intuiciji in željah. Zgolj lastno srce in intuicija nam vedno želita dobro in se nikoli ne zmotita. Umetnost je le prepoznati, kaj so res naše lastne misli in občutki in kaj so zgolj rezultati zunanjih vplivov. Tega se naučimo tudi s pomočjo meditacij, kot je vipassana.
Predstavljajte si, da živimo v svetu, kjer smo vsi dobri, pošteni, iskreni, nasmejani ... srečni in mirni. Nemogoče? Morda pa je mogoče. Preberite v knjigi NAJDI SVOJO SREČO IN MIR. Po akcijski ceni vam je na voljo tukaj. >>
inspiracije