Ljudje smo bitja navad. V resnici je vse, kar počnemo, zgolj navada, je le ideja, zataknjena v našem umu.
Zveni zapleteno, toda v resnici je precej preprosto. Vse tisto, kar počnemo, je nekaj, česar smo se nekoč naučili, in s tem ne mislim zgolj na vedenja v praksi, kot je recimo vožnja s kolesom, temveč tudi na miselno komponento. Tudi to, kar mislimo, je način razmišljanja, ki smo se ga naučili in ga posvojili kot svojega.
Misel ni nič vredna, vse dokler ji sami ne pripišemo pomena in je ne sprejmemo kot nekaj svojega ter se na neki način zlijemo z njo, in šele ko se z njo identificiramo, to misel tudi občutimo.
Nekoč smo se naučili voziti kolo, naučili smo se brati ... Naučili pa smo se tudi, kako mislimo v določenih okoliščinah in kaj vidimo v določenih slikah. Z misli nato preidemo na čustvovanje, kar preprosto pomeni, da če je v našem programu shranjena informacija, da je vožnja s kolesom na primer nekaj nevarnega, bomo iz svojega programa naravno oz. avtomatično in podzavestno ob misli na vožnjo s kolesom zaznali oz. začutili neprijetnost ali nevarnost ob tej misli ali preprosto ob tem, ko bomo videli kolo. Naravni proces je, da ko ljudje zaznamo nevarnost, hkrati zamrznemo. Torej iz našega prepričanja, da je vožnja nevarna, ki smo se ga nekoč naučili ter za tem posvojili v svoj svet, izhaja problem.
Predstavljajte si recimo, da ste bili kot otrok v krogu ljudi, ki razmišljajo negativno. S tem ne mislim na nikakršno obsojanje, a v naravi starševstva je tudi postati nadpovprečno pozorni na svoje dete. Tako pa kot otrok že vstavljamo informacijo v svoj svet in slednjega v končni fazi vidimo kot kaotično nevarnost.
Odraščanje v takem okolju pa nato lahko predstavlja vaš odnos do življenja tudi kot odrasli osebi. Tudi zaznava je le vedenje, ki izhaja iz skupka prepričanj, ki jih gojimo. Tako da tudi tisto, v kar verjamemo, je lahko zgolj priučeno. Če uporabim modernejši izraz, smo v bistvu ljudje programirani. Naša prepričanja pa tvorijo tudi našo zaznavo.
Da ne bi napačno razumeli. Sploh ni treba, da življenje preživljamo v tem naučenem okvirju. Prav zato poudarjam pomembnost posvečanja samemu sebi in spoznavanju tega, kar v sebi resnično želite, ter o tem, česa vsega ste v resnici sposobni brez okvirjev.
Dokler se ne ozremo vase in spoznamo, kaj resnično želimo, obstaja nevarnost, da bomo življenje posvetili načinu delovanja, ki ni naš, kar ima za posledico negotovost in odvisnost.
Nekoč ni bilo za človeka tako atraktivno aktivno posvečati se sebi in danes se stvari spreminjajo. Smo v obdobju velikih sprememb, med katerimi sta posvečanje sebi in samoizpolnitev zelo pomembna. Pomembno je zato, ker spoznavamo, kako pomembni vlogi imata ljubezen in to, da je primerno najprej imeti rad sebe, če želiš ljubezen tudi dati.
Če poenostavim bi lahko rekla, da v kolikor ste slišali veliko stavkov kot so: ne to ni dobro zate, ste si iz tega oblikovali sliko, ki ste jo spravili, s čustvom, ki spremlja sliko in v vas vzbuja strah. Tudi kasneje v življenju boste vsakič v podobni situaciji priklicali ta strah. Ko pa se posvetite sebi in dojamete, da ste nezadovoljni s tem, da vas je nečesa strah lahko v sebi zavestno sprejmete odločitev, da svojih strahov ne boste več hranili temveč jih poskušate preseči.
Tisti, ki ga je danes strah vožnje s kolesom, ima možnost, da naredi prelomni korak in se usede na kolo za začetek, na mestu, da v sebi prikliče ta občutek domačnosti in varnosti. Po nekaj dneh vztrajne vaje, ko boste v sebi tako začutili, pa sledi vožnja. Nekaj metrov bo za začetek dovolj, in ko boste pripravljeni, prevozite daljšo razdaljo in strah se bo postopoma razblinil.
Če si pogledamo, kaj se v resnici zgodi, bi lahko rekli, da ste staro vedenje – videnje kolesa kot nevarnost – postopoma nadomestili s sliko domačnosti, topline in svobode, ki jo danes čutite ob vožnji.
Slika v svetu kakovosti je kot ideja, zataknjena v umu. Dlje časa vztrajno ponavljamo vedenje, bolj ta postaja navada, ki je del nas.
Navade pa lahko nadomestimo, tako da izberemo druga vedenja, ki so za nas učinkovitejša in ob katerih bomo sami bolj zadovoljni v življenju.
Vpeljevanje novih navad ni vedno preprosto, vendar z doslednostjo in vztrajnostjo nam lahko uspe. Obstajajo vaje ali treningi, ki so namenjeni temu, saj gre predvsem za psihološko usmerjanje.
Zato sem za svojo zadnjo knjigo izbrala naslov MOČ MISLI. Preprosto, ker so naš um in naše misli lahko največji zaklad, ki ga imamo, da bi živeli polnejše in srečnejše življenje. Prav tako velja, da je um lahko naš najboljši prijatelj ali pa največji 'sovražnik' v smislu, da je prav zavedanje tega ključni dejavnik, da začnemo zavestno preusmerjati misli. Tja, kamor želimo. Do zavestnega dela uma imamo neposreden dostop.
Zame se je vse začelo, ko sem se pred osmimi leti zavezala sebi, da se bom poskušala vedno osredotočiti na lepoto, lepoto v sebi in lepoto okoli sebe. In ker je tudi osredotočanje vedenje, zdaj veste, da lahko sami zavestno izberete svoj predmet osredotočanja, in kot sem sama usmerila fokus na lepoto, lahko tudi sami zavestno preusmerite svoje misli na tisto, kar želite.
V tem trenutku sem dobila sporočilo in kar zažarela sem ob tem.
"IŠČITE BOŽANSKOST SKOZI LEPOTO, LEPOTO VSEGA. ČASTITE LEPOTO, VESELITE SE JE. IN KO JO BOSTE ČASTILI IN SE JE VESELILI, BOSTE ZAČELI POSTAJATI LEPI. RESNICA IN ZAUPANJE BOSTA SLEDILA. ČE LAHKO DOSEŽETE ENEGA OD TREH NAŠTETIH DEJAVNIKOV, BOSTA DRUGA DVA SAMODEJNO SLEDILA." Osho
Pomislite na svojo naravnanost? Če ste razumeli koncept ustvarjanja novih navad in ozavestili svoj potencial, veste, da imate glavno orodje, da spremenite vse to, kar želite, in postanete oseba, kakršna želite biti. Pojdimo v akcijo!
inspiracije