Prepričanje »nisem pomemben/-na« oz. njegova razširjena različica »ne jaz ne moje potrebe niso pomembne« je eno najpogostejših globoko zakoreninjenih prepričanj.
Čeprav nam lahko močno greni življenje, pa ga, tako kot druga prepričanja, lahko spremenimo, če ga le znamo prepoznati. Zato v tokratnem zapisu odgovarjam na vprašanje, kako pri sebi prepoznati prepričanje, da nisem pomemben/-na, in predstavljam nekaj načinov, na katere se omenjeno prepričanje lahko kaže.
1. Pretirano iskanje pozornosti
Osebe, ki verjamejo, da niso pomembne, se bodo na vse pretege trudile vzbuditi pozornost, kar lahko storijo na več načinov. V komunikaciji se to največkrat kaže s skakanjem v besedo, zelo glasnim govorjenjem, pretiranim kriljenjem z rokami ipd. Pozornost pa iščejo tudi na druge načine, npr. z izzivalnim oblačenjem, samopoškodbami telesa, zlorabo nedovoljenih substanc in tudi nasilnim vedenjem.
2. Tiha, siva miška
Nasprotno od iskanja pozornosti se prepričanje »nisem pomemben/-na« lahko kaže tudi v želji po neopaznosti. V tem primeru oseba nikakor ne bo želela biti v središču pozornosti, temveč bo vedno nekje v ozadju tiho opazovala dogajanje. Verjamejo, da k pogovoru prav veliko ne morejo prispevati, zato so lahko osebe s tem prepričanjem več ur skupaj tiho, tudi kadar so v družbi ljudi. Čeprav imajo željo po druženju in pogovoru z drugimi, so redko sami tisti, ki bodo dali pobudo za druženje. Verjamejo namreč, da imajo drugi veliko pomembnejših obveznosti, kot je druženje z njimi. Razlog, da so le redko iniciatorji, pa leži tudi v strahu pred zavrnitvijo; slednjo namreč vidijo le kot potrditev tega, kar globoko v sebi tako in tako že vedo – da niso pomembni.
3. Neizražanje svojega mnenja
Ker verjamejo, da so nepomembni, verjamejo, da so enako nepomembna tudi njihova mnenja, želje in potrebe. Posledično svojega mnenja ne izrazijo pogosto, nagnjeni pa so tudi k temu, da ga spremenijo le zato, ker ima oseba, ki ji želijo ugajati, drugačno. V družbi ne povedo veliko o sebi, saj verjamejo, da to, kar imajo povedati, ni niti pol tako pomembno ali zanimivo kot to, kar imajo povedati drugi. Želje in cilje, ki jih imajo, zadržijo zase, saj nekje globoko v sebi verjamejo, da so nepomembne, morda celo malo neumne ali nesmiselne. Predvsem pa ne verjamejo, da se nepomembnim, kot so, lahko velike želje sploh uresničijo.
4. Nezmožnost prepoznavanja svojih potreb
Če verjamemo, da so naše potrebe nepomembne, bomo slej ko prej prišli do trenutka, ko svojih potreb ne bomo več znali prepoznati. Kako bi jih le, če jim nikoli nismo namenjali pozornosti, ker so nepomembne? V sebi bomo sicer nemirni, a ne bomo vedeli, zakaj, niti si ne bomo vzeli časa, da bi to raziskali. Če ste kdaj v situaciji, ko se počutite nemirni, se ustavite in si vzemite trenutek tišine ter se v mislih vprašajte: »Kaj v tem trenutku potrebujem?« Odgovor se skriva v vas, in če ste mu pripravljeni prisluhniti z radovednostjo in sprejemanjem, ga boste z nekaj vaje prepoznali vedno hitreje. Tako se boste postopno znova naučili sami dajati pomembnost sebi in svojim potrebam.
5. Sanjarjenje
Željo po pomembnosti je delno mogoče zadovoljiti s sanjarjenjem, zato je to lahko velik del življenja tistih, ki globoko v sebi ne verjamejo v svojo pomembnost. Sanjarijo o dogodku, ki jih bo postavil v središče in s katerim bodo drugim dokazali svojo pomembnost. Sanjarijo o tem, da jih bodo drugi občudovali, jih spraševali za mnenje in jim na različne druge način dajali občutek, da so pomembni, in pri tem pozabljajo, da je občutek pomembnosti nekaj, kar si v resnici lahko dajo le sami.
Opisani načini so le nekateri izmed številnih, na katere se lahko prepričanje »nisem pomemben/-na« kaže v našem življenju. Če ste se v katerem izmed njih prepoznali, lahko z različnimi tehnikami pri sebi preverite, ali je to eno izmed prepričanj, ki jih gojite o sebi. Nato pa vam ne preostane drugega, kot da se lotite procesa kreiranja novega prepričanja.
inspiracije