Družinski odnosi, prijateljski odnosi, ljubezenski odnosi, celo poslovni odnosi... Kolikokrat v življenju nas kaj prizadene, tega pravilno ne začutimo, pokažemo in skomuniciramo drugi osebi, nato pa v sebi čutimo in gojimo do te osebe zamere in razočaranja, ki nas tiščijo in bremenijo ali to osebo v sebi ali celo pred drugimi obsojamo?
Zamere so neprečiščena prtljaga
Ne pokažemo, da nas je nekaj prizadelo, včasih na dogodek celo pozabimo ali ga potlačimo v sebi, vse dokler se z isto ali z drugo osebo ne ponovi prvotni vzorec, ki sproži v nas občutenje stare nepredelane bolečine. In tako pogosto živimo skozi življenje vse do konca. Ali pa do takrat dokler se ne pojavi nekje v nas bolezen. Vsaka bolezen, tudi najmanjši nedolžen nahod, je vedno pokazatelj določenega neravnovesja v telesu in nerazrešenih, nepredelanih vzorcev. Dokler smo mladi take stvari vsaj fizično lažje predelamo, a z leti se v nas nabira vedno več neprečiščene prtljage in nekega dne za telo to preprosto postane preveč.
Zakaj čakamo in nosimo v sebi zamere, razočaranja in nepredelano bolečino tako dolgo, dokler nekega dne ni prepozno?
Prav vsi smo se že znašli v situacijah, ko smo drugim zamerili njihovo obnašanje do nas ali jih obsojali.
S tem se soočamo tudi tisti, ki delamo na sebi veliko več kot ostali.
Možno je celo, da smo se morda celo zavestno odločili, da osebi, ki nas je prizadela, ne bomo odpustili. Morda mislimo, da tej osebi smo odpustili, hkrati pa nas srečanje s to osebo v takšnih ali drugačnih situacijah še vedno iritira. In tudi ko mislimo, da osebi smo odpustili, ali smo zamero in obsojanje zares predelali ali pa v resnici bežimo iz situacije, vlečemo zamere in obsojanja nekje globoko v sebi še vedno naprej, četudi s to osebo do katere to čutimo, morda niti nimamo več stikov? Morda nekoč, nekje, lahko celo na drugem koncu sveta srečamo osebo, ki je na las podobna oz. nas iritira na podoben način čeprav mislimo, da smo preteklost že zdavnaj pustili za sabo.
Vsi ti primeri nam kažejo, da zamere nismo zares predelali in spustili. Pa je to dobro? Komu zares škodujemo, ko ne odpustimo, ko ne spustimo? Kako vemo ali smo zamero in obsojanje zares pustili za sabo ali jo kot nevidno energijo vlečemo še vedno s seboj?
Ko mislimo, da smo zamero odpustili, v resnici pa jo vlečemo vibracijsko še vedno s seboj, je enako kot bi zgolj slekli umazan plašč, spodaj pa bi še vedno ostala vsa ostala umazana oblačila.
Kaj se v resnici skriva za zamero?
Da zamero lažje ozavestimo, pomaga, da jo bolje spoznamo. Kaj se v resnici skriva za zamero?
Zamera ni vzorec, ni čustvo, ampak je v resnici zgolj posledica, ki se kasneje v življenju nerazrešena pojavlja kot sprožilec za naša globlja nepredelana čustva, kot so jeza, sovraštvo, žalost, razočaranje in podobno.
Zakaj zamerimo?
Zamerimo, ker od osebe s katero smo čustveno (bili) povezani, nismo bili slišani, videni ali razumljeni. Ker nam nihče ni pojasnil situacije in tega kar se je v resnici zgodilo. Ker s strani te osebe nismo dobili podpore in zaščite oz. pojasnila, smo si o dogodku in obnašanju te osebe ustvarili neko svojo sliko, ki je prerastla v jezo, bes in sovraštvo, kasneje pa v zamero in kronično obsojanje, ki se v podobnih travmatičnih situacijah kasneje pojavlja kot triger za naša nepredelana čustva.
Zamera nam v bistvu kaže nepravilnost komunikacije in nepovezanost s samimi sabo. Spomni nas na to, zakaj je v resnici dobro biti povezan sam s sabo, zakaj ozavestiti in to kar v sebi občutimo z drugimi tudi skomunicirati.
Naša nepredelana čustva in vzorci so lahko primarni vzrok za nastanek bolezni
Predvsem bolezni povezane z 2. in 3., tudi s 4. čakro, ginekoloških bolezni, bolezni povezanih z ženskimi in moškimi spolnimi organi, težav s prostato, bolezni želodca, črevesja, prebavil, žolčnika, lahko tudi srca, saj je tretja čakra povezana s 4., srčno.
Ko ne odpustimo drugim, zamera ostane zgolj v nas. Vpliva na naše telo, na naš celotni sistem. Z zamero in obsojanjem škodujemo torej predvsem sebi.
Če mislimo, da smo odpustili, potem pa s to osebo ne moremo biti v skupnem prostoru, ji ne zmoremo pogledati v oči, potem tej osebi še nismo zares odpustili.
Prav tako je jasen pokazatelj nerazrešene zamere, ki jo vlečemo vibracijsko seboj, ko kasneje v življenju srečujemo osebe, ki v nas povzoročajo podobne občutke, kot oseba, ki smo ji zamerili.
Lahko se tudi odločimo, da se ne bomo več družili z osebami, ki jim zamerimo, namreč zakaj bi se sploh družili z osebami ob katerih čutimo zamero in odpor? Navedeno sicer do določene mere drži, a kadar ne zmoremo biti z osebami, ki smo jim nekaj zamerili ali jih obsojamo, jim ne zmoremo ali jim ne želimo pogledati v oči, se jim umikamo, je to beg. Tudi to kaže, da nečesa v sebi še nismo predelali, kar se ponovno lahko nekega dne zmanifestira v bolezni.
Naši negativni občutki so samo pokazatelj, zrcalna slika, sprožilec, kje v sebi še nismo razrešili naše notranje rane, bolečine. Včasih nerazrešena zamera, ki jo gojimo, vpliva celo na druga področja našega življenja, pogosto vpliva tudi na partnersko področje, ki z navedeno situacijo navidezno nima nobene zveze.
Kako torej lažje predelati zamero, ko jo občutimo?
Za dosego takšne stopnje notranje zavesti moramo torej biti čim bolj povezani sami s sabo in zamere predelovati takrat, kadar jih dejansko občutimo.
Do prave spremembe pride, ko se osebi, ki je za nas boleča, približamo z zavedanjem in željo razrešitve situacije ter razjasnitve našega mišljenja, našega pogleda zakaj se nekaj v resnici dogaja in ne zgolj z neobjektivnim sklepanjem, ki se dogaja zgolj v nas. Na celotno situacijo je torej potrebno pogledati z druge perspektive in sebi ter osebi, ki v nas vzbuja negativne občutke postaviti prava vprašanja. Šele v tistem trenutku, ko pogledamo širše, spremenimo našo vibracijo, transformiramo bolezen v zdravje, preobrazimo prvotno naše neobjektivno negativno videnje informacije v bolj objektivno in bolj pozitivno. Ker smo ozavestili globlje in vidimo širšo sliko.
Pomaga tudi zavedanje, da so drugi na naši poti samo učitelji in da s svojim obnašanjem zgolj kažejo na to kar še v bistvu v nas ni razrešeno in da se jim v resnici lahko celo zahvalimo za bolečo izkušnjo pa naj se zdi vse skupaj še tako banalno.
Zakaj? Ker so nas pripeljali en korak bližje k sebi. In bližje sebi kot smo, več kot smo predelali, bolj povezani kot smo sami sabo, večjo radost v življenju lahko občutimo.
inspiracije