Postavljanje spoštljivih meja brez kaznovanja je bistveno v pozitivni vzgoji in starševstvu. Vendar to, da ne uporabljajo kazni, ne pomeni, da otrok lahko počne, karkoli želi.
Pri spoštljivih mejah gre za kombinacijo razumevanja in spoštovanja čustev ter postavljanja jasnih in odločnih omejitev glede neprimernega vedenja. S postavljanjem spoštljivih meja otroku najprej izkažemo empatijo: »Vem, da si to zelo močno želiš. Vem, da si jezen. Žal mi je, da nisem bila zraven, da bi ti pomagala.« Hkrati pa postavljamo jasne omejitve glede vedenja: »Nočem, da zmerjaš. Tega ti zdaj ne morem dovoliti. Moj odgovor je ne.«
Kaj so nespoštljive meje?
Kaznovanje, poniževanje, posmehovanje, grožnje, pretirane zahteve, nerazumevanje čustev, reševanje pred vsakim razočaranjem in razvajanje otrok ni spoštljivo in ljubeče niti do otroka niti do sebe. Postavljanje nespoštljivih meja je značilno za tradicionalno, trdo vzgojo, v kateri pogosto manjkata spoštljivost in empatija, pri mehki vzgoji pa običajno manjkata jasnost in odločnost. Če vzgajamo brez empatije in postavljanja jasnih omejitev v vedenju, se bodo otroci vedli še bolj težavno – težko se bodo povezali s svojimi čustvi in potrebami, pogosto bodo agresivni, žalostni, negotovi in izbruhi besa bodo pogostejši.
Zakaj postavljati spoštljive meje?
V osnovi gre za to, da starši svojim otrokom pomagamo ostati povezani s svojimi potrebami in čustvi, to je z lastnim jedrom, popravljanje vedenja pa je sekundarnega pomena. V navadi pa je, da kadarkoli se otrok grdo vede, starši začnemo pritiskati na spremembo vedenja, za vzroke, ki so ga povzročili, pa se sploh ne zanimamo. Tako ne moremo videti celotne slike. Ko enkrat razumemo, zakaj se otrok obnaša tako, kot se, postanemo bolj razumevajoči, ljubeči in vse se spremeni na bolje. Pri nas doma se za kazen v vzgoji nismo odločili, saj ne verjamemo, da kaznovanje kakorkoli pomaga našim otrokom. Če kazen ne deluje pri odraslih, zakaj bi pri otrocih?
Nekaj vzrokov, zakaj se otroci vedejo težavno
Kadar otroci udarijo bratca ali sestrico, grizejo, kričijo, nočejo poslušati in sodelovati, rečemo, da se težavno vedejo. Vendar so vzroki za tako vedenje nezadovoljene potrebe. Če so zaspani, lačni, se dolgočasijo, jim primanjkuje igra, zabava ali sprostitev, čutijo pomanjkanje pozornosti, in če ne čutijo dovolj močnega telesnega in čustvenega stika z enim od staršev, se poruši ravnovesje v njihovih možganih in postanejo agresivni in težavni. Tako se bo na primer kmalu po tistem, ko otrok konča vrtec in se z njim odpravimo domov ali v trgovino, najverjetneje zgodilo, da se bo vedel nerazumno in težavno. Lahko, da je imel v vrtcu stresen dan, lahko se je premalo smejal, lahko, da je moral deliti igrače z drugimi otroki, ko za to še ni bil pripravljen, lahko, da je premalo pojedel, ker mu hrana ni bila dovolj okusna, lahko, da se ni dovolj naspal, ni čutil dovolj pripadnosti, mu je kdo rekel kaj grdega …Vse to se v otroku nabira in povzroči, da se počuti frustriranega in nezadovoljnega, kar pokaže na različne neprimerne načine.
Če smo v trgovini, mu ne govorimo, česa vsega ne sme početi, ker ga s tem spodbudimo, da bo storil prav to, česar ne želimo. Če otrok še ne kriči in še ni močno čustveno vznemirjen, lahko starši pravočasno preprečimo neprimerno vedenje tako, da pokažemo iskreno zanimanje za otrokovo resnično počutje. Vprašamo ga lahko: »Kako si se danes počutil v vrtcu? Te je kaj jezilo? Povej mi, kaj ti je bilo v vrtcu všeč?« Slabo in nerazumno vedenje lahko preprečimo tudi tako, da pravočasno preusmerimo otrokovo pozornost. Otrokove zgornje možgane, odgovorne za razmišljanje in pomiritev čustev, preusmerimo tako, da mu postavimo omejeno in učinkovito izbiro: »Me želiš držati za roko ali se želiš peljati z vozičkom?» Dodelimo mu lahko kakšno koristno opravilo, da na primer sam izbira jabolka in jih zlaga v vrečko. Če bi otrok rad vzel več sladkarij hkrati, mu lahko najprej postavimo spoštljivo mejo: »Vem, da si želiš liziko in čokolado,« in nato še jasno in odločno mejo »a jaz nočem, da vzameš oboje, ker sem se odločila, da ti bom danes kupila samo eno sladkarijo. Želiš imeti liziko ali čokolado?«.
Ko se vrnemo domov iz vrtca ali šole in vidimo, da se otrok še naprej neprimerno vede, nas ne posluša, noče sodelovati, ga nikar ne kaznujmo in ne predavajmo o tem, kako se lepše obnašati. Njegovo vedenje samo pomeni, da je vzrok nekje drugje in da je povezan z globljimi čustvenimi potrebami. Če hoče udariti brata, ker ni dobil, kar je želel, najprej zaustavimo vedenje, in če je treba, primemo otrokovo roko in rečemo: »Kaj se dogaja? Ne dovolim, da tepeš in zmerjaš brata.« Nato pa pokažimo razumevanje do otrokovih čustev. »Vidim, da si zelo jezen, in zraven mene lahko jočeš, kolikor želiš. Vse je v redu in kmalu bo vse dobro.« Če otrok doživi izpad trme, se spustimo na njegovo višino, vzpostavimo očesni stik in postavimo mejo spoštljivo in odločno. Odločnost pomeni postaviti mejo ne za to, da bi kaznovali, ampak da bi se otroci počutili varni, ko so jezni in svojih čustev ne morejo obvladovati. Spoštljive meje pomagajo izraziti boleča čustva, ki so se čez dan nabirala, in pripomorejo k temu, da se otrok resnično sprosti, začne bolj poslušati in sodelovati.
V nekaterih situacijah je treba reagirati hitro in brez razmisleka o spoštljivosti pri postavljanju meja. Če naš triletnik steče proti cesti, če je ogroženo zdravje ali življenje otroka, takrat starši nimamo časa za razmislek, ampak je pomembno, da reagiramo hitro in takoj postavimo mejo.
Če smo do otroka pretirano empatični in mu ne postavimo jasnih in odločnih meja, se zgodi, da bo še naprej udarjal, brcal, se kujal, bo neposlušen in se vedel neprimerno. Razlog za to je, da nima dovolj jasne in odločne podpore, ki bi mu pomagala obvladovati čustva in zaustaviti slabo vedenje. Če starši postavljamo meje s kaznovanjem, se otroci ne počutijo dovolj varni, zato sčasoma prenehajo kazati svoja čustva in potrebe, a se slabo vedenje ne preneha. V resnici se spremeni v še večje merjenje moči, maščevanje, celo pravo uporništvo ali pa v pretirano podredljivost.
Ko je čustveni vihar za nami in se vsi dobro počutimo ter smo sproščeni, se posvetimo iskanju rešitev
Nekaj vprašanj, ki otroka spodbujajo k razmišljanju o lastnem vedenju: »Kaj se je zgodilo? Misliš, da je primerno ali neprimerno vedenje, če brcaš brata, ko nekaj ni po tvoje in se slabo počutiš? Kako se počuti brat, ko ga brcneš? Kaj lahko tvoj brat naredi, če postane jezen nate? Kako bi se ti počutil, če bi te brat brcnil nazaj? Imaš kakšno idejo, kaj bi lahko naredil drugače, ko si jezen?« Vprašanja naj ne bodo postavljena v zaslišujočem tonu, saj se nam bo otrok ponovno uprl, ampak v iskrenem in resničnem zanimanju za pogovor z otrokom.
Zavedati se moramo, da otroci še nimajo dovolj izkušenj, vseh informacij in sposobnosti za obvladovanje svojih čustev. Če se otrok ponovno slabo vede, ga ne kaznujmo, ampak se še naprej spoštljivo in odločno ukvarjajmo z njim.
inspiracije