Vsem nam se kdaj zgodi, da sodelujemo v zgodbi, bodisi poslovno bodisi zasebno, ki se kljub začetnemu navdihu in potencialu ne izide tako, kot načrtujemo ali kot si želimo. Drugačen razplet zgodbe od željenega, še posebno v zasebnih odnosih, v katerih smo tudi čustveno vpleteni, lahko pripelje do različnih frustracij, do razočaranja in jeze ali do globoke žalosti.
Frustracija je zdrav odziv na neprijetno situacijo
Zato neprijetnih čustev ne odrivajmo in tlačimo vase, temveč jih sprejmimo, objemimo in dopustimo, da se na primeren način izlijejo skozi nas. Soočimo se z njimi na zdrav način! Kajti potlačena čustva se v nasprotnem primeru shranijo nekje v našem telesu in se potencialno nekoč izrazijo v zdravstvenih težavah ali v našem neustreznem delovanju v zunanjem svetu.
Ko smo jezni, izrazimo jezo na konstruktiven način
Ko smo jezni, izrazimo jezo na konstruktiven način, tolčimo v blazino ali boksarsko vrečo, v odnosu do drugih pa spoštljivo povejmo, kaj nam ni všeč in kaj nas je razjezilo. Neizražena in nepredelana jeza se kopiči v telesu, v naših jetrih. Neizražena jeza škoduje. Močna jeza je čustvo, ki lahko pripelje tudi do agresivnega vedenja.
Vsaka zavestna agresija zoper drugega človeka se nam, žal lahko tudi našim potomcem, kot bumerang vrača v naše biopolje po principu "kar seješ, to žanješ". Neizražena jeza, ki se v obliki agresije kopiči v naši podzavesti, pa škoduje nam samim, prispeva k našemu neustreznemu ravnanju v odnosih do drugih ljudi in v naše življenje kliče za nas neprijetne situacije. Zato jezo izražajmo in to na konstruktiven način. Morebitno v podzavesti nakopičeno agresijo pa, v primeru ponavljajočih se neprijetnih dogodkov v našem življenju, ozavestimo in ustrezno, po potrebi s pomočjo usposobljenega terapevta, sprocesirajmo zato, da bomo lepše in bolje živeli.
Ko smo žalostni, jočimo
Solze izčistijo žalost in bolečino. Neizražena in neizčiščena žalost se nalaga v našem telesu, v predelu prsnega koša in okrog srca. V telesu se lahko nabira in skriva dolga leta, preden nas opozori nase. Zato žalost izražajmo, ko se pojavi. Ne skrivajmo solz in dejstva, da nam je težko.
Kako torej odžalujemo zgodbe, ki se niso izšle?
Tako, da za vsako posamezno zgodbo izpeljemo postopek sprejemanja, ozaveščanja, hvaležnosti, odpuščanja in uvida. Zadostuje, da postopek izpeljemo sami zase takrat, ko smo na to pripravljeni. Ne hitimo. Pustimo času čas, da bomo lahko vsako posamično fazo postopka resnično izpeljali s celotnim našim bitjem. Za vsako posamezno fazo si vzemimo toliko časa, kot ga potrebujemo. V kolikor vse v zgodbo vpletene osebe prevzemajo odgovornost zase, se zavedajo subtilnega preigravanja naših ranjenosti v odnosih in so voljne sodelovati, v takem primeru lahko izpeljemo postopek najprej sami pri sebi, potem pa še skupaj z vpletenimi osebami. Če slednje vsi vpleteni zmoremo, nas čakajo nagrade neprecenljive vrednosti.
Postopek od-žalovanja izpeljemo po naslednjih fazah:
1. Sprejmimo potek zgodbe
Odvilo se je tako, kot se je. In tega ne moremo več spremeniti.
2. Ozavestimo žalost/bolečino in si jo dovolimo izraziti.
Izrazimo jo lahko na različne načine. Jočemo. Govorimo o njej ljudem, ki jim zaupamo. Pišemo. Poslušamo glasbo, ki nam pomaga bolečino preliti v solze. Dovolimo si žalovati, ker se ni izšlo tako, kot smo načrtovali ali si želeli. Mimogrede, tudi moškim je dovoljeno jokati.
3. Zahvalimo se zgodbi
Zahvalimo se za zgodbo, ki je obogatila naše življenje z novo izkušnjo in novimi spoznanji. Pomaga zavedanje, da še vedno bivamo v svetu dualnosti, kjer izkušamo oba pola, tako dobre kot ne-dobre zgodbe. Brez neprijetnih izkušenj ne bi znali vrednotiti prijetnih izkušenj.
4. Zahvalimo se vpletenim osebam
Zahvalimo se drugi osebi/osebam, vpleteni v našo zgodbo, da je z nami delila del sebe. Naj bo hvaležnost občutena in ne zgolj podana v besedah ali mislih.
5. Oprostimo in odpustimo
Najprej sebi za to, da smo ravnali tako, kot smo, kot smo v tistem trenutku najbolje vedeli in znali. Če svoje vedenje prepoznamo kot neustrezno, se drugi osebi opravičimo. Nato odpustimo drugi osebi, če smo bili v zgodbi mi sami prizadeti. Odpuščanje naj bo brezpogojno, brez fige v žepu, pospremljeno z razumevanjem, da vsak izmed nas nosi v sebi nepredelano prtljago, ki s svojo težo pritiska na naše delovanje v zunanjem svetu. Odpustiti je morda za večino ljudi najtežji korak v postopku od-žalovanja.
6. Poiščemo lekcijo
Nato si zastavimo vprašanje, KAJ JE BILA NAŠA LEKCIJA V TEJ ZGODBI? Kaj smo se ali kaj bi se morali iz zgodbe naučiti? V čem smo bogatejši za naprej? Odgovor na vprašanje naj pride iz srca, iz Vira, in ne iz uma. Um ima omejitve in ne zmore zaobjeti resnice. Do odgovora na vprašanje si lahko pomagamo tako, da vprašanje zgolj zastavimo sami sebi in potem pustimo času čas, da nam nekega dne od nekod prileti odgovor. Lahko pa sedemo v tiho meditacijo, znižamo frekvenco možganskega valovanja do alfa stanja, in ponudimo prostor za odgovor.
Kdor pri postopku od-žalovanja ali pri procesiranju druge čustveno zahtevne situacije potrebuje pomoč, ga lahko podprem in vodim skozi proces na individualnem posvetu https://www.vsrce.si/svetovanje/.
Ko sprejmemo, ozavestimo, se zahvalimo, odpustimo in uvidimo, je postopek odžalovanja zaključen. Mi pa pripravljeni na nove zgodbe.
Ne pozabimo, da smo tu zato, da se učimo, izkušamo, izboljšujemo sebe. Naša največja življenjska učenja se (žal) pogosto dogodijo skozi največjo bolečino. S preobrazbo bolečine v zlato postanemo mojstri čarovniki.
Ne pozabimo, da vesolje vedno ve, zakaj. Ima načrt, ki ga mi v trenutku frustracije še ne zmoremo videti. Ko razumemo, da nam življenje ponuja tiste izkušnje/zgodbe, ki jih potrebujemo za svoj razvoj, in ko ozavestimo nauk posamične izkušnje, ko smo zmožni odpustiti sebi in tistim, ki so nas prizadeli, ko živimo skladno z naravnimi zakoni in delamo za dobro sebe in za dobro skupnosti, predvsem pa, ko smo sposobni v celoti prevzemati odgovornost za svoje misli, besede, dejanja, počutje, smo svobodni.
Ne pozabimo, da je Življenje dar. Ko se povežemo z Virom, absolutno zavestjo, tečejo solze radosti. Spomnimo se na to vsako jutro, ko odpremo oči. Bodimo hvaležni, da smo živi in zdravi. Bodimo hvaležni, da lahko ljubimo in da smo ljubljeni. Sicer ne bi bili tu, kajne? Zahvalimo se, da smo tu in da lahko soustvarjamo zgodbe na tem našem lepem modrem planetu. Soustvarjamo za vse naše prednike, za nas, za naše potomce in za vse prihodnje rodove.
Da bo naše življenje (še) lepše, boljše, bolj zdravo, bolj prisotno, bolj občuteno in pristno, v primeru težav poiščimo in odpravimo vzroke zanje.
Če želimo težave odpraviti, je potrebno pogledati vase in poiskati neustrezne podzavestne vzorce, podzavestno agresijo, strahove, ki usmerjajo človekovo mišljenje in delovanje. Vsako neprijetno čustvo, jeza, zamera, žalost, užaljenost, neizpolnjena pričakovanja, prizadetost, ki ob samem nastanku/dogodku ni bilo ustrezno sprocesirano in izraženo, ker takrat nismo znali ali zmogli drugače, pogosto smo bili kot otroci nemočni in smo travmatična doživetja potisnili globoko v našo podzavest, se še vedno nahaja skrito nekje v naši notranjosti in moti energijsko pretočnost našega telesa, slednje pa vpliva na naše zdravje, počutje, odnose, uspešnost pri delu, doseganje zastavljenih ciljev, na naše zadovoljstvo. Pri ozaveščanju vzrokov vaših težav in procesiranju zastalih čustev ali neustreznih podzavestnih vsebin vam lahko pomagam s svetovanjem na podlagi karmične diagnostike in na podlagi usmerjenega pogovornega vodstva https://www.vsrce.si/svetovanje/ .
inspiracije