Moja prva izkušnja z letalom je bila dobra. Kaj dobra, fantastična. Še danes se je spomnim. Govorim o poletu na maturantski izlet. Tudi nekaj naslednjih je bilo dobrih. Vse dokler nisem leta 2005 letela v Anglijo. Takrat se je začelo.
Nekje na polovici ali tretjini poleta smo naleteli na turbulenco. Letalo se je vsake toliko precej hitro spustilo, kar me je spominjalo na hiter pad, ki ga doživimo na vlaku smrti. Medtem, ko je moja sopotnica na letalu ob tem uživala, kot da je res na vlakcu smrti v Gardalandu, sem jaz panično iskala vrečko za bruhanje. A njeno navdušenje je ob mojem polnjenju vrečke za bruhanje vseeno malce splahnelo. Ne vem kako dolgo smo leteli v območju turbulence, vem le, da so se mi sekunde zdele dolge kot ure. Nismo in nismo pristali, čeprav je pilot že zdavnaj napovedal pristanek na letališču. Medtem je letalo še vedno vsake toliko uprizorilo manjši prosti pad, jaz pa sem polnila že drugo vrečko.
Ne vem kaj je bilo bolj grozno – občutek ujetosti na letalu ali strah, povezan s tem, da se mi niti sanjalo ni, kdaj bo te muke konec. Po dolgih urah (dobro, malo pretiravam, ampak res sem imela občutek, da je šlo za ure in ne minute) smo končno pristali in medtem ko so ostali potniki navdušeno ploskali ob pristanku, sem jaz lahko le razmišljala o tem, kako naj čim hitreje pridem na sveži zrak.
Od takrat naprej sem vedno že dan pred poletom doživljala metuljčke v trebuhu. In to ne tiste prijetne, ki jih občutimo, kadar smo zaljubljeni, temveč takšne, ki so frfotali tako močno, da je moj želodček to prenašal precej precej slabo. Noč pred poletom običajno ni bila nič boljša. Nekaj minut nemirnega spanca in nekaj ur bedenja. Ne le bedenja, temveč razmišljanja v smislu kaj bo, če bo. Prihod na letališče je v meni že vzbudil slabost in iskanje stranišč. Vedno sem sicer vzela tableto proti slabosti, a prav velikega učinka ni bilo.
Tako sem našla drugačno taktiko in se, če se je le dalo, poletom izogibala, svoj dopust pa načrtovala tako, da sem na želeno destinacijo lahko prišla z drugim prevoznim sredstvom. Ko se je lansko leto najboljša prijateljica (tista, ki je na letu v Anglijo uživala na vlakcu smrti) preselila na Ciper in me povabila, da počitnice preživim pri njej, sem celo preverjala, kako bi tja prišla kar z avtom. Potrebovala bi samo 31 ur, kar se mi niti ni zdelo tako veliko in sem za trenutek resno pomislila na to možnost, a se na koncu vseeno odločila, da naredim tej muki z letali konec. Moja pot iskanja odgovora na vprašanje kako odpraviti strah pred letenjem, se je začela. Najprej s tehniko, ki mi je bila v tistem trenutku najbolj blizu, in sicer z nevro-lingvističnim programiranjem.
Že ob misli na letalo, me je stisnilo v trebuhu in potrebovala sem nekaj časa, da sem z NLP-jem prišla do stopnje, ko sem na izkušnjo poleta v Anglijo lahko pogledala z očmi zunanjega opazovalca, ki bi se mu, verjamem, vse skupaj zdelo zelo hecno. Pravzaprav bi lahko bil to super prizor za komedijo. Na eni strani obupano bitje, ki panično išče in pobira vrečke za bruhanje iz vseh sedežev v vrsti, na drugi navdušeno bitje, ki uživa na najbolj nori vožnji vlakca smrti. Takoj, ko sem na dogodek uspela pogledati s te perspektive, je del neprijetnega občutka iz trebuha izginil. O tem, da obstajajo načini kako odpraviti strah pred letenjem sedaj ni bilo več vprašanje, vprašanje je bilo le, koliko časa bom za ta proces potrebovala. A opogumljena s prvimi rezultati sem nadaljevala. Tokrat z metodo Human Software Engineering (HSE), metodo, s katero iz svojega telesa lahko učinkovito odstranjujemo zastalo energijo nekoristnih čustev – v mojem primeru strah. Z omenjeno metodo sem uspela spustiti vso energijo strahu, ki je spremljal vse pretekle polete in energijo strahu, povezanega s pričakovanjem negativnih posledic prihodnih poletov.
Polna pričakovanj sem tako lansko leto po dolgem času zopet sedla na letalo. Malce nervozna, a kljub vsemu optimistična. Navdušenje, ki sem ga doživljala znotraj sebe ob tem, ko sem se, ne le pred poletom, temveč tudi v času leta, počutila super, je bilo nepopisno. Prej prestrašeno bitje, ki na letališčih išče stranišča in sedeže, ki so v bližini, se je letošnje poletje že samozavestno sprehajalo po letališču in z veseljem čakalo vkrcanje na letalo. Noro. Kdo bi si mislil, da je mogoče odpraviti strah pred letenjem na tako hiter in učinkovit način.
Pa ne le strah pred letenjem, tudi pred neuspehom, samoto, čustveno bolečino, izgubo zaposlitve ter financ in še čim lahko odpravimo. Sem živ dokaz za to.
inspiracije