Sočutje je oblika povezanosti, ki presega misel in jezik. Je spontano. Sočutje je oblika povezanosti, ker nastane, ko začutimo razumevajočo podobnost z nekom. Z drugimi besedami, doživimo skupen občutek bolečine. V skupnih čustvih obstaja skladnost, prav tako v skupnem razumevanju. Ko čutimo sočutje, čutimo žalost, razumevanje in skrb za nekoga, ki trpi. Z deljenjem skupne bolečine in s tem tudi žalosti ter skrbi za osebe, ki trpijo, smo prisiljeni prilagoditi naše vedenje do te osebe. Namesto okrutnosti in ločenosti od njih jim pokažemo usmiljenje in ljubezen.
Spomnite se, ko ste gledali film ali nadaljevanko, v kateri je lik doživel nekaj groznega in ob tem trpel, vi pa ste takoj občutili fizično povezanost s tem likom. Povezali ste se s to osebo in jo razumeli ter tudi, kaj potrebuje. To je sočutje. Sočutje nastane v trenutku, ko nekdo izkusi bolečino, s katero se lahko poistovetimo.
Ko se z nekom/nečim ne moremo poistovetiti, ne čutimo sočutja
Ko se z nekom/nečim ne moremo poistovetiti, ker se počutimo ločene in drugačne od njih, ne čutimo sočutja. To je razlog uspeha naše mesne industrije. Odrasli smo z družinskim psom, in ker imamo vez z njim, se poistovetimo z njegovimi izkušnjami. Ideja, da bi pojedli družinskega psa, se nam upira, ker do njega čutimo sočutje. Po drugi strani pa se počutimo ločene od krave in nimamo vezi z njo. Ne poistovetimo se z njo, zato se nam ideja o hamburgerju ne upira. Do krave ne čutimo sočutja. Oseba, ki je doživela skupno bolečino z nekom/nečim drugim in se tega zaveda, je nesposobna povzročiti to isto bolečino nekomu/nečemu drugemu. Zato tisti, ki so preživeli težko zlorabo, pogosto popolnoma prenehajo jesti meso.
Ko ne čutimo sočutja, propagiramo okrutnost
Ko ne čutimo sočutja, propagiramo okrutnost do stvari/živih bitij, do katerih ne čutimo skupne povezanosti. Če se identificiramo kot popolnoma zdravi, ne bomo imeli sočutja do ljudi, ki so duševno bolni. Z njimi bomo ravnali, kot da so grožnja družbi, in se jezili, ker se ne morejo “čez noč spremeniti in pozdraviti”, jih izključili iz družbe in bili brez občutka za njihove potrebe (ker se ne poistovetimo z njimi) ter tako še povečali njihovo trpljenje, namesto da bi ga zmanjšali.
Nobenega sočutja ne čutimo do pajkov. Pomendrali jih bomo s čevljem in verjeli, da smo naredili nekaj dobrega. Veliko bogatih ljudi nima sočutja do ljudi, ki so revni. Ne poistovetijo se z njimi in si predstavljajo, da so leni, in kar naprej spreminjajo zakone ter povečujejo življenjske stroške brez zviševanja plač, pri čemer je težje biti finančno uspešen. Bistvo je, da resnično pozitivna in učinkovita sprememba ne more priti od osebe, ki se z drugo osebo ne poistoveti dovolj globoko, da bi razumela njeno perspektivo in njene potrebe.
Sočutje ni abstrakten koncept. Nastane spontano, ko se povežemo s trpljenjem drugega. Potemtakem je vse, kar moramo storiti, da bi začutili sočutje in vedeli, kaj storiti, da NAČRTNO IŠČEMO NAČINE, S KATERIMI BI SE POISTOVETILI Z BOLEČINO DRUGEGA. Če se bojimo načrtnega iskanja načinov povezovanja z nekom, se moramo vprašati, ZAKAJ. Katera slaba stvar mislim, da se bo zgodila, če se poistovetim s tem ali se počutim blizu tej stvari ali sem isto kot ta stvar? In sočutno moramo izzvati misli, ki pridejo kot rezultat tega vprašanja. Najti moramo del nas, ki stoji za temi mislimi, ki se boji, in imeti sočutje zanj.
Sočutje se začne se z iskanjem načinov, na katere si enak nekomu ali nečemu. Narediti nasprotno od tega, kar je blizu našemu egu, ki gleda, kako drugačen si od nekoga ali nečesa. Če nam je težko razviti sočutje do neke osebe, ji namenite čas, bodite prisotni z njo, spoznavajte jo, da jo boste razumeli. Po tem (če se sočutje ni pojavilo že po naravni poti) načrtno iščite načine, na katere ste enaki tej osebi. Poiščite načine, na katere se lahko povežete z njeno bolečino. Kako je vaša bolečina enaka njeni bolečini? Ali lahko prepoznate njeno bolečino? Poglejte na svoje življenje. Kdaj ste sami doživeli takšno bolečino? Spomnite se, ko ste jo občutili. Spomnite se svojih misli. Kaj ste zares potrebovali takrat, ko ste bili v bolečini?
Povezanost prek sočutja se zgodi spontano, ko zavzamemo to perspektivo, in ne perspektive, kjer smo ločeni od drugih in drugačni od njih.
Če nimamo sočutja za osebe in bitja zunaj nas, je to zato, ker nimamo sočutja za stvari, ki so znotraj nas
Kot ljudje nimamo sočutja za nas same. Razlog za to je fragmentacija. Če nimamo možnosti za razrešitev in integracijo travme iz otroštva, se moramo od nje ločiti. V tem trenutku se naša zavest razcepi zaradi nagona samoohranitve. Del nas, ki doživlja bolečino, odrinemo od sebe, ga zavrnemo, zanikamo in se mu odrečemo ter se poistovetimo z aspektom, ki ne čuti ranjenosti. Ampak ker način, na katerega bi postali dve različni osebi, ne obstaja, naš smisel jaza postane fragmentiran. Tudi če imamo eno telo, v njem končamo s številnimi notranjimi jazi. Nekatere zakopljemo v podzavest in jim nikoli ne dovolimo, da bi videli svetlobo dneva.
Sebe dojemamo kot 'drugačne' od dela našega jaza, ki čuti ranjenost in trpljenje v danem trenutku, od njega pa se odcepimo in se ne poistovetimo z njim. To je razlog, zakaj smo zmožni propagiranja enake zlorabe, ki se je zgodila nam kot otrokom. Iz tega razloga nas lahko naši starši prisilijo, da zapustimo svoje sanje v prid ukvarjanja s stvarmi, ki so glede na njihovo mnenje racionalne in praktične. Kasneje lahko prisilimo svoje otroke, da naredijo enako, z bolečino, ki jo je to povzočilo v nas, se ne istovetimo več, zato se ne istovetimo z bolečino, ki jo to povzroča v naših otrocih.
Z namenom, da bi spustili svoje trpljenje, moramo ponovno integrirati aspekte znotraj nas, ki smo jih odrinili z razcepitvijo in se z njimi ne identificiramo več. Spet jih moramo vključiti kot del sebe in razviti sočutje do 'drugega dela sebe', ki je bil v resnici vedno del nas.
Sočutje do samega sebe razvijemo, ko smo prisotni z notranjim otrokom v nas, ko se učimo o njem ali njej in ga razumemo. Naslednji koraki so zelo lahki, ker se boste z notranjim otrokom spontano povezali, ker je to že del vas … Potem (če se ni že zgodilo samo) lahko načrtno iščete načine, na katere ste enaki svojemu notranjemu otroku. Na kakšen način je vaša bolečina enaka njegovi bolečini? Ali lahko prepoznate bolečino notranjega otroka? Naj vam vaš notranji otrok pokaže vašo preteklost. Spomnite se, kdaj ste izkusili bolečino. Spomnite se, kako ste jo občutili. Spomnite se, na kaj ste mislili. Kaj ste zares potrebovali takrat, ko ste bili v bolečini? Kako lahko to ponudite sebi in drugim?
Sočutna povezanost z našim izgubljenim delom se zgodi, ko zavzamemo to perspektivo namesto perspektive, kjer smo ločeni od svojega notranjega otroka in drugačni od njega, in še huje, ko zavzamemo perspektivo, da smo odrasli in tako otrok znotraj nas niti ne obstaja. Ta proces moramo uporabiti z vsemi našimi odtujenimi deli znotraj sebe. Ko to storimo, bo luč sočutja povzročila integracijo naših razdrobljenih aspektov. Počutili se bomo bolj celostne. Naš sram bo izpuhtel v luči našega sočutja, tako kot sončna svetloba topi led. Zase bomo izbrali dejanja, ki so povezana s sočutjem.
Tukaj je primer. Predstavljajte si politika, ki je krut in diktatorski. Predstavljajte si, da je v svojem otroštvu imel očeta, ki ga je zasramoval in zavrnil vsakič, ko ni bil najboljši. Mogoče ga je klical zguba. Ker ni imel načina, na katerega bi razrešil svojo bolečino, in da bi ohranil ljubezen očeta, se je moral odrezati od dela sebe, ki se je počutil kot zguba, in od bolečine svojih lastnih občutenj, da morda ni dovolj dober. Moral se je identificirati z delom sebe, ki je zmagovalec. Zanikati je moral del sebe, ki se je počutil, da nikoli ni dovolj dober. Na stran je moral potisniti vsako čustvo, misel, dejanje ali osebo, ki jo je njegov oče povezoval z zgubami. Sam sebe je moral videti kot drugačnega od njih. Zdaj, ker je ta del potisnil tako daleč stran, se del, s katerim je identificiran, ne more več sočutno povezati z njim. Zdaj je on tisti, ki druge kliče zguba. On je tisti, ki se odloča za dejanja, ki povečujejo njihovo trpljenje, in si misli, da ga zaslužijo. In dokler si ne bo ponovno lastil tistega dela samega sebe, ki se počuti, da ni dovolj dober, in do njega čutil sočutje (del, ki je trpel bolečino zavrnitve in zasramovanje od očeta), se ne bo poistovetil z ljudmi, ki jih je pospravil v kategorijo “drugačni od mene, ker so zgube”. Še naprej bo spodbujal ločenost in krutost do teh ljudi in ne bo zmožen zadovoljiti njihovih potreb.
Ta svet deluje kot ogledalo
Fragmentacija v svetu, ki je očitna zaradi stvari, kot so vojne, predsodki in klavnice, je zgolj odsev našega internega stanja fragmentacije. Ko bo sočutje stanje našega notranjega jaza, bo to tudi stanje zunanjega sveta. Temu bo spontano sledila integracija sveta.
Pogosto je veliko lažje čutiti sočutno povezanost, ko nekdo trpi, kot pa, ko čuti radost. Trpljenje ima velik vpliv na naše bitje. Videti nekoga, ki trpi na enak način, v nas takoj vzpostavi občutek podobnosti. In če smo odkriti, ni radost tista, ki potrebuje naše sočutje, ker ni tista, ki ustvarja probleme na tem planetu. Ampak naše pomanjkanje sočutja. In naš način, na katerega se nismo odločili, da se globoko poistovetimo drug z drugim in se vidimo kot enake.
Sočutje je najbolj ključna stvar, ki bi jo človeštvo moralo razviti. In zelo odkrito, preživetje naše lastne vrste je odvisno od sočutja. Nismo več na točki, kjer lahko čakamo, da se bo spontano pojavilo. Zdaj moramo narediti korake, s katerimi ga bomo prebudili.
Angelica, ki je učenka Teal Swan, bo 14. in 15. aprila v Mariboru organizirala vikend Delavnico za Notranje Otroke za vse, ki ste se pripravljeni osvoboditi nepotrebnih oklepov in vezi, ki vas držijo na starem mestu, ki ste se pripravljeni ponovno povezati z otrokom v svoji notranjosti, se soočiti s preteklimi ranjenostmi, iskati korenine svoje travme, čustvenega zdravljenja in odpreti srce sočutju skozi globoko, intenzivno, duhovno in zavestno delo v času vikenda.
Podrobnosti o vikend delavnici, kjer se boste naučili soočiti se s svojo bolečino in senčno platjo, 14. in 15. aprila v Mariboru najdete tukaj. »
inspiracije