Kako najti smisel življenja med hrupom potrošništva in tišino srca

20 let bo minilo od takrat, ko sva obiskala Brazilijo. Ko sva se vračala po dobrih šestih tednih, sem se šalila, kako se pri nas še »hladilnik hitro odpira in zapira«. Ampak ja, v vsaki šali je nekaj resnice…

Spomnim se njihove srčnosti. In odprtosti. Kako so vsi plesali po ulicah. Stari, mladi, suhi, debeli… Nihče se ni obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o njem. Vsi so pokazali svoj pravi jaz. Brez maske. Brez zidu okoli sebe. Sprejeli so nas, tujce, kot da smo del njih. In ja, čas se je ustavil. Nikamor se ni mudilo. Dokler zopet nisva prišla nazaj. V našo realnost.

Danes vem, da se lahko čas ustavi tudi doma. Od nas samih je odvisno. Od tega, kako sledimo sebi. Ne družbi. Ne okolici. Sebi.

Kako je lahko življenje enostavno, če si ga ne otežuješ. Če se ne prepustiš temu, da svoje potrebe neprestano zadovoljuješ skozi materialne dobrine. Če ne slediš komercialnemu pritisku in nenehno iščeš neke stvari, ki jih v resnici sploh ne potrebuješ. Zakaj to počneš? Zato, da si všeč drugim? Zato, da tekmuješ z drugimi? Zato, da ti bo nekdo postavil spomenik, ko te enkrat ne bo več?  

Ljudje, ki živijo v razmerah, kjer je preživetje vsakodnevna prioriteta, nimajo možnosti, da bi se izgubili v svetu nepotrebnih potrošniških želja. Fokusirajo se na osnovne življenjske potrebe – hrano, zavetje, zdravstveno oskrbo. Lahko bi rekla, da so njihova prioriteta resnične potrebe. Ne potrebujejo takšne in drugačne znamke. Niso preobremenjeni in ne kopičijo nepotrebnega. In veste, kaj? Srečni so. Ne poznajo stresa. Umirjeni so. Nikamor se jim ne mudi. Nimajo potrebe po »biti všeč nekomu drugemu«. Imajo radi sebe. Najprej sebe. In vse okoli njih. So povezani – med sabo in z vsemi okoli sebe. In tega se jim ni bilo treba naučiti. Oni enostavno so. So to, kar so.

Smisel življenja ni v nenehnem iskanju nečesa zunanjega, temveč v odkrivanju globine lastnega obstoja – v ljubezni, povezanosti, ustvarjanju in miru, ki ga najdemo v sebi.