Ljudje smo kaj čudna bitja. Ko se v sebi počutimo dobro, iti ne pomislimo, da se bomo naslednji trenutek drugače. Naša misel je usmerjena na to, da bi se dobro, a ob tem ne vidimo, da je misel tista, ki nam govori kako se počutimo.
Z našimi mislimi opisujemo svoja stanja, pa čeprav se počutimo globlje nezadovoljni al isrečni. Misel je tista, ki nam pove o čem premišljujemo, kaj čutimo, česa nimamo radi in kaj imamo.
Ljudje pravijo, da čutijo najprej čustva, a ne glede na to, kaj čutimo prej, je misel tista, ki se jih zaveda, četudi se nahajajo čustva v čustvih. Znotraj nas je spoznavni mehanizem, ki se zaveda. In čustvo se ne zaveda, prav tako misel ne.
Je pa misel tista, ki dokončno pove kaj se v nas dogaja, četud ise čutvo čuti dobro ali slabo.
Nekaj v nas mora biti, kar razločuje, analizira. To ponče naš intelekt, odločevalska funkcija od koder pa vedno pride vse skupaj v misel, da lahko naš um razume, ne glede na to ali se čuti dobro ali slabo.
Misel je tista, ki definira kako se čuti, kakšna so čustva.
Je že res, da se čustva čutijo, a če ne bi bilo spodaj ležečih mehanizmov kognicije, zaznavanja, se ne bi zavedali ali je čustvo dobro ali slabo. Ni najprej čustvo in potem gremo gledat kakšno je. Prej je vsekakor funkcija zavedanja.
Ko se v zavedanju pojavi zametek energije, čustva, misli, se še čisto ne vidi kakšno je, kaj predstavlja, kako se ga čuti. V misli se prebudi občutek, da pa je to, kaj ta čudna gmota predstavlja znotraj nas čustvo ali pa druga misel, občutek, ideja.
Misel nam potem sporoči, našim možganom, da se gre za čustvo, takšno in takšno. Ni obratno, da nam čustvo sporoči, da pač obstaja in potem se prebudi misel, ki ga opiše.
Znotraj nas poteka mnogo stvari, vključno s čustvi, mislimi, občutki, z njihovim vznikanjem, obstajanje in izginevanjem. In tega se zavedamo. Zavedamo se, da se dogaja. Naša funkcija zavedanje nam pove, da se dogaja.
Ne glede na to, kaj se dogaja, nekaj vznika, plava, teče, se pojavlja. Niti ni važno. Zavedamo se, da se nekaj dogaja. In potem vstopi misel, ki želi vedeti, vstopi funkcija analiziranja, a najprej obstaja misel, ki vidi, da se nekaj dogaja.
Čustva, misli, občutki so nekaj, kar se pojavlja v našem zavedanju. Kar vzniknejo.
Kot, da bi prišli od nikoder, a se manifestirajo iz našega telesa oz. uma.
Čustva so aspekt nižje umsko-telesne narave. Je pa drugo to, kar deluje skozi njih.
Skozi njih lahko deluje zastajanje, odrivanje, zagozdenost, napetosti ipd. Skozi njih se jih čudi. Ne obstarno.
Napetosti niso del čustev, prav tako ne sprostitve.
Čustva so, kar so. Čustva. Lastnosti jim pa dajejo globlji aspekti, ki jih potem označi misel v našem umu kot to ali ono.
Čustva so vedno le takšna kot so, ni za trenutek drugačna. Drugačna pa postanejo, ko naš um, naše misli, druga čustva, občutki, ideje sestavijo sliko, kaj bi lahko bila, zato jim pravimo sestavljena čustva.
Čista čustva so vedno preprosta, prosojna, pretočna ipd.
Ko pa mi kot zavedanje pogledamo na njih skozi optiko drugih čustev, občutkov, misli, idej, spominov, pa čustva dobijo čisto drugačen predznak, kot so ga imela ko so nastala.
Takrat so bila brez naboja, brez potreb, brez idej, želja. Želja jim dodajo druge ideje, čustva o drugih idejah, mialih, občutkih. ipd.
Vedno ko potujemo po življenju imamo v sebi pomešanost.
Del nje je to, kar je naša izvorna narava, torej tista, ki ni kontaminirana z drugimi čustvi, občutki, idejami, spomini, en del pa je tisti, ki je kontaminiran. In ta je večinski, saj smo se tako navadili, naučili.
V življenju je primerno, da stvari obogatujemo. Morajo se čutiti tako al idrugače, morajo imeti takšna in drugačna čustva, občutke. Znanje je zelo pomembno, da ga imajo, saj če ne vemo, kaj opisujejo, potem ne vemo, kaj se z nami dogaja. A le na videz.
Zanimivo je, da se zavedamo tako enega kot drugega. Oboje hočemo osmisliti, iz njiju narediti smisel, ne glede na to, akj ta smisel je. In največkrat je to smisel, ki mora imeti tak ali drugačen pomen
Pomen je nekaj, v čemer naš um, misli, občutki, intelekt, čustva uživajo, saj se potem lahko postavijo na eno ali drugo stran. Vse to pa budi znotraj njih občutke moči, ali česarkoli drzugega.
Ljudje smo premešana bitja. Pa ne toliko z okolico, kot se tem, kar se dogaja znotraj nas.
V trenutku namreč, ko opišemo neko čustvo kto dobro, je to za nas dobro. A le za nas, in morda še za okolico, ki nam sledi.
Ne moremo vedeti kaj neko čustvo pomeni za nekoga drugega, kot tudi ne misel ali občutek.
Le za sebe lahko vemo. In ko vemo za sebe, smo mi izhodišče pripovedovanja, odločanja, izvajanja ipd. o tem, kar nam ta (neka) čustva govorijo. Težava pa nastane, ko začnemo, kljub temu, da okolica odobrava naša čustva, projicirati na druge kakšni so ali morajo biti.
Ne vemo zakaj je nekdo takšen kot je, kot tudi ne moremo vedeti kaj za nekoga pomeni okus po kavi ali zakaj mu je kokakoli odvratna. To ni samo kemija, v tem je še mnogo več. Pa tudi druga čustva, ki sploh niso izvoran, čista, snažna ali pretočna. In četudi so, je to naša sodba, ki izvira iz naše lastne perspektive, kot izvira iz naše lasten perspektive gnus iz pogleda na ljubljene v naravi, medtem, k onekdo drug ob tem uživa.
Pomešanost je torej velika ovira, ki nam preprečuje vedeti kdo smo, saj je vedeti kdo smo razumevanje tega, kar se dogaja znotraj nas samih. In če se prepustimo čustvom, občutkom, idejam, bomo kaj hitro sodili.
A ne kogarkoli, temveč svoj lasten občutek, čustvo, ali idejo, ki se je pojavila znotraj nas zaradi tega.
To, kar se dogaja zunaj nas, je irelevantno. Je pa relevantno za tistze, ki so polno predstodkov, pogledov, mnenj, stališč, saj imajo za njih neko vrednost.
V trenutku, ko pomešamo svojo čisto naravo z nečim, kar ta čistost ni, postanemo pomešano bitje. In to se dogaja na veliko, saj smo naučeni, da sledimo napačna stališča, mnenja, čustva, občutke, ki nam sploh več ne služijo.
Držimo se jih le, ker je tako običajno ali se tako počne v tem svetu.
V trenutku namreč, ko se začnemo ukvarjati s pomešanostjo, postane pomešan tudi naš izraz.
Mnogi poznajo izraz možganska megla ali besedna solata.
inspiracije