Te dni se mi podijo po glavi misli o svobodi.
Svoboda … Ena izmed temeljnih vrednot, ki pa jo vsak od nas doživlja po svoje.
V času karantene ima marsikdo občutek, da mu je odvzeta svoboda.
Te dni sem se slišala s svojo drago prijateljico, eno tistih, ki je od tebe sicer fizično oddaljena, a vendar veš, da v resnici ni nobene oddaljenosti. Ena tistih, meni najbolj dragih, ki je lahko ne slišiš celo leto dni, a ko jo, se ni ustvarila nobena razdalja, čutiš enako povezanost kot takrat, ko ste se družili dnevno. Ko obstaja srčna povezava, je vsaka oddaljenost nepomembna, čas, ki preteče, pa v resnici ne obstaja.
In mi pravi, kako zelo ji je naporen ta čas. Vem, kot mnogim izmed vas. Obveznosti z osnovnošolskimi otroki v nižjih razredih, delo od doma povečano na 12 ur dnevno, ker dela na enem izmed vodilnih položajev v podjetju, kjer je že tako, zdaj pa še posebej, izjemno naporno, odgovorno in stresno. Pove, da je grozno, ko je porušena tvoja največja življenjska vrednota. Največjo vrednoto v življenju ji predstavlja svoboda in te sedaj zaradi karantene nima. In sita je trenirk ;).
Povpraša me, kako je meni. Ja, meni res ni naporno, nimam obveznosti z otroki, ker so skoraj odrasli in jih opravijo sami, imam podarjen čas, mir in – hm zanimivo – SVOBODO! Sem sicer v karanteni, a tako svobodno se nisem počutila že dolgo. Res je razlika ogromna in način življenja med nama trenutno nikakor ni primerljiv, niti ne gre za to.
Gre za občutek svobode, ki ga vsak izmed nas doživlja po svoje. Sama uživam trenutke svobode, ko me zjutraj ne budi budilka. Neizmeren mir in svobodo čutim, ko imam čas za jutranjo kavo v miru in tišini. Čas imam za naravo, jogo, meditacijo. Urnik (ki to v resnici ni) si razporejam povsem poljubno. Res sem omejena z vsemi karantena odloki, a jih ne občutim. Občutim le svobodo.
Ista beseda, pa tako različno doživljanje. Sama jo povezujem z brezmejnostjo, neskončnostjo, dvigom nad ujetosti v konstrukte zemeljske iluzije. Ko me vodi želja, srčnost, neprisiljenost, ko sem svobodna v sebi. Takrat mi ni treba nikamor, da bi živela svobodno. V sebi in sebe.
Seveda svoboda nosi s seboj tudi odgovornost, kajti zares svobodna sem takrat, ko ne posegam v svobodo drugega. Torej ne gre za enačenje pravic s svobodo. Vsekakor se strinjam, da je zunanja svoboda prav tako pomembna. In da je kratena, ko se ne morem svobodno odločati, kam grem in kdaj.
A sama menim, da je zunanja svoboda le navidezna. Da je v resnici nimamo toliko, kot mislimo, tudi kadar nam je omogočeno gibanje, kadar so nam omogočena druženja, potovanja itd. Premalo se zavedamo, kako zelo smo ujeti v spone družbe, v njena in lastna pričakovanja, v sledenje tempu, trendu, ujeti v sistem, ki vlada na Zemlji, v državi, mestu, delovnem okolju, kako zelo smo ujeti v lastne podzavestne vzorce delovanja, v vzorce naših prednikov, kolektivne zavesti.
Sprašujem se torej, ali je sploh katera od naju kdaj svobodna? Kdaj si v resnici svoboden? Ko se lahko odločaš, kdaj in kam greš ali ko si poljubno določaš urnik? Kje se v resnici začne svoboda in ali je v resnici sploh mogoča?
Kakorkoli, verjetno ni splošne definicije, še manj enoznačnega odgovora … Vsak izmed nas svobodo pojmuje in doživlja po svoje in verjetno je vsakemu izmed nas to ena izmed temeljnih vrednot.
In kakorkoli, tudi jaz sem sita trenirk ;)
Kaj pa za vas pomeni svoboda, kako doživljate svobodo, kako karanteno ...?
Andreja
inspiracije