Kaj vse bi pri svojih letih že morali imeti?

Kar malce se naježim, ko slišim modrovanje koga, ki mi skuša elegantno povedati kaj vse bi pri »svojih letih« morala imeti. Nekateri ljudje tako radi govorijo o tem kako je bilo nekoč drugače, da so se prej poročili, šli v “varne” službe, imeli otroke in pri teh letih že nekaj ustvarili. Potem se večkrat prikrade očitek v smislu tega kaj vse bi že moral imeti, pa tega še nimaš.

Kakšna pa sploh so merila za to kaj bi pri svojih letih že morali imeti?

Ljudje se med seboj razlikujemo. Nekateri si pri »svojih letih« po nekih okvirjih ustvarijo že »veliko«. Toda kaj veliko sploh pomeni? Pomeni to dobro službo, super avto, mnogo denarja na bančnem računu in druge materialne stvari? Pomeni postati slaven in prepoznaven? Pomeni izobrazbo, partnerja in otroke? Biti direktor uspešne multinacionalke ali lastnik zemljišča pomarančnih nasadov?

So to potemtakem kriteriji po katerih lahko nekoga »sodiš«, da je nekaj že naredil ter nekaj že ima, v drugačnem primeru pa je stigmatiziran, ker ne izpolnjuje vseh normativov, ki bi jih pri svojih letih (kakršnakoli naj bi ta že bila) vendar že izpolnjeval?!

Mislim, da so to kriteriji po katerih lahko zgolj oceniš neke dejavnike, aktivnost človeka in njegove izkušnje, ki pa nimajo veze s človekom kot takšnim in celo z obsojanjem, ker nima izpolnjenih vseh »pogojev«, da bi lahko užival težko priborjeni sloves »verodostojnega« človeškega bitja.

Ne potrebujemo transparentov in nalepk, ki nas opredeljujejo in označujejo za takšne, saj smo vsi bitja, ki pišemo svoje zgodbe in vse v teh zgodbah poteka po višje inteligentno vodenem času, ki je pravi za vsakega posameznika posebej.

Kaj torej pri svojih letih sploh potrebujemo?

Ne glede na to koliko let imamo in kaj vse bi po »pravilih« že morali imeti, v prvi vrsti potrebujemo sprejeti sami sebe v svoji nepopolnosti. Ker nikoli ne bomo dosegli vseh standardov v očeh vseh ljudi in to navsezadnje sploh ni važno. Važno je, da jih dosežemo v svojih očeh. Da si dovolimo biti človeško nepopolni in takšni kot smo. Da si dovolimo živeti svojo resnico.

Potrebujemo odvreči lažno krivdo, ki jo tako radi mečejo pred nos vsi »modreci«, ki zelo radi poudarjajo kaj je prav in kaj narobe. Prav in narobe obstaja samo v očeh tistih, ki radi živijo v ječi pravil, ki omejujejo našo svobodo. V resnici smo samo mi tisti, ki si za nekaj damo dovoljenje ali prepoved.

Potrebno je najti svojo resnico in to kar želiš biti, imeti, živeti in ne kar bi moral – a!

To je ena izmed rdečih niti novodobne generacije mladih, ki se razlikujemo od prejšnjih tudi po tem, da so se stvari spremenile in ne delujejo več istem vrstnem redu kot so (morda) delovale za naše starše in prednike.

Ker se ne spreminjajo samo časi, temveč tudi ljudje, ki bi radi živeli to kar čutimo v srcu in ne tega kar bi morali živeti po nekem vrstnem redu, popredalčkano in tako kot velja za »vse«.

Če torej to pomeni, da v prvi vrsti potuješ po svetu in se prepustiš življenju, preden narediš karkoli drugega, je to tvoja resnica. Če ti je najpomembnejša stvar imeti hudo kariero in se vse vrti okrog tega, tudi prav! Če je najbolj važna stvar biti mama/oče, tudi ok! Če se še iščeš, super – edino na tak način se lahko najdeš. :) Lahko pa imaš vse … vse kar si želiš!

Živeti svoje življenje tako kot si želimo sami in ne tako kot narekuje okolica, je edino zavedanje, ki ga je pri “svojih letih” dobro imeti!