Za pojasnjevanje termina čustva obstaja veliko razlag. V glavnem pa lahko čustva delimo na enostavna: jeza, žalost, sram, strah, veselje in gnus in kompleksna, ki so »mešanica« več čustev. Mednje sodijo: vznemirjenost, bes, presenečenost, krivda, ljubezen, navdušenje in tako naprej. Čustva se skozi odraščanje in razvoj vzpostavljajo postopoma.
Edino prirojeno čustvo s katerim se rodimo je GNUS. Po njem otrok prepozna katera hrana je zanj primerna. Gnus je čustvo, ki nas varuje pred tem, da bi v svoje telo vnesli ali zaužili nekaj kar nas telesno ali duševno ogroža. Zanj je značilen močan občutek zavračanja, posledično lahko izzove tudi refleks bruhanja. Gnus »uporabljamo«, da »zavračamo« stvari, ki za nas niso primerne in sprejemljive in, da določenih stvari ne počnemo. Povezan z močnim odporom in potrebo, da bi se nečemu izognili ali se oddaljili od tega, kar ga vzbuja. Iz tega razloga si želimo, da bi bilo tega čustva v medosebnih odnosih čim manj ali, da sploh ne bi bil prisoten, saj s tem tvegamo tudi zavrnitev.
Naslednje čustvo, ki se razvije okoli treh mesecev starosti je VESELJE. Čustvo veselja se prebudi, kadar v posamezniku poraste število pozitivnih dražljajev. Občutimo ga tudi, kadar se nam izpolni velika želja in s seboj prinaša tudi občutek popolnega zadovoljstva. Veselje je čustvo, ki se kaže telesno in sicer s smehom, sprostitvijo telesa, skakanjem, ploskanjem, objemanjem, pri otrocih tudi kot valjanje po tleh. Z veseljem vzdržujemo stvari, ki so pomembne in jim podaljšujemo udobje, posledično pa vzdržujemo stik.
Med petim in šestim mesecem starosti se razvije JEZA. Jeza je zelo intenzivno čustvo in se pojavi ob občutku, da nam je bilo nekaj odvzeto, kadar naletimo na oviro ali pa jeza spremlja občutek nelagodja. Sproži se tudi, kadar imamo občutek, da se nam dogaja krivica ali kadar je zoper nas sproženo vedenje, ki prizadene naše pravice ali vrednote ali pa izhaja iz frustracije, kadar otrok ugotovi, da prihaja do razhajanja med tem, kar naj bi se po njegovem naj zgodilo in tem, kar se dejansko dogaja. Je čustvo, ki se odraža ne samo na našem obrazu temveč tudi na našem celotnem telesu (stisk pesti, brcanje in »metanje po tleh« pri otroku,…). Jeza ima tudi pozitiven pomen, saj lahko predstavlja motivacijo za premagovanje ovir ali pa nam pomaga, da se postavimo zase.
STRAH se pojavi med sedmim in devetim mesecem in predstavlja čustvo, ki se pojavi, ko posameznik zazna ogroženost ali grožnjo. Grožnja ali nevarnost se lahko nanaša na naše vrednote ali pa na nam pomembne stvari. Oseba lahko ob tem občuti tudi nemoč, da bi se zaščitila. Kadar se strah pojavi ob primernem času, v temu primerni situaciji govorimo o prilagodljivem odzivu na strah.
ŽALOST se pojavi po prvem letu, ko se začne proces separacije od mame (ko mama zaključi s porodniškim dopustom in se vrne na delo ali, kadar se otrok vključi v vrtec in se s tem za nekaj časa loči od mame), kot brezpogojne osebe. Pomembno je, da mama zna to žalost omejiti. Žalost nastopi ob spoznanju, da smo izgubili nekaj ali nekoga pomembnega, na kar ali kogar smo bili navezani in tega ne moremo dobiti nazaj, saj je izguba dokončna. Žalost je čustvo, ki spremlja proces žalovanja, kateri pa nam omogoča, da se poslovimo od izgubljenega.
Nazadnje, v drugem letu starosti se razvije še SRAM, ki spada med čustva samozavedanja. Ob občutku sramu pride do prekinitve očesnega stika, odmika obraza in prekinitve stika tudi s samim seboj.
Naštejmo še nekaj kompleksnih čustev. In sicer:
Frustracija pomeni nezadovoljstvo, razočaranje ali vznemirjenost, ki v nas sproži napetost, nemir, jezo. Pojavi se lahko predvsem v situacijah, kjer imamo občutek, da smo se znašli pred oviro, kadar imamo občutek, da nečesa ne moremo spremeniti ali doseči. V večini primerov ima frustracija negativno konotacijo, vendar pa lahko ima tudi pozitivni učinek, še posebej pri doseganju naših ciljev, kjer lahko predstavlja nek zagon oziroma motivacijo za dosego cilja.
Krivica je mešanica občutkov jeze in užaljenosti. Pojavi se, kadar se nam nekaj zgodi ali, kadar situacijo ocenjujemo kot nepravično-krivično. Pri predelovanju občutka krivičnosti se moramo opredeliti ali je ta občutek stvaren in se nam je dejansko zgodila krivica. Ali pa občutek zgolj izhaja iz nerealnih pričakovanj, saj smo menili, da nam nekaj pripada samo po sebi, pa v resnici temu ni tako.
Krivda spada med čustva, ki so povezana z drugimi in, ki v nas sprožijo občutja olajšanja ali razočaranja. Krivda je lahko tudi vrsta obrambnega mehanizma.
Ljubezen predstavlja mešanico pozitivnih oziroma prijetnih čustev, ki nastopijo kot posledica čustvenega navezovanja. Ljubezen predstavlja tudi odnos, ki je posledica navezovanja.
Ljubosumje vsebuje vzorec čustev (jeze, strahu in žalosti), misli in dejanj, ki se pojavijo ob izgubi ali samo grožnji izgube pomembnega odnosa zaradi naklonjenosti »tekmeca«. Za ljubosumje morajo biti izpolnjeni štiri pogoji. In sicer vedno se pojavi znotraj socialnega ali čustvenega trikotnika, ki lahko vsebuje odnose med tremi osebami ali pa odnose med dvema osebama in predmetom ali situacijo. Kot drug pogoj se kaže, da sta ljubosumna in ljubljena oseba vključeni v pomemben tesen odnos. Ljubosumnost sproži dejanska ali samo zaznana izguba odnosa zaradi izgube tretje osebe. In kot zadnje naj izpostavim to, da ljubosumnost ni nujno povezana z izgubo ljubezni ampak je ključen pogoj pomen izgube formativne pozornosti, ki pa vzdržuje posameznikov pojem o samem sebi.
Tesnoba ali drugače poimenovana anksioznost predstavlja občutek ogroženosti, neugodja in nemira, skratka neprijetno občutje, ki ga lahko spremlja tudi splošen občutek nevarnosti (občutek, da se bo zgodilo nekaj groznega). Ljudje lahko občutijo tesnobo in strah v okoliščinah, ki teh občutij ne opravičujejo, torej v okoliščinah, kjer ni potencialne nevarnosti.
Zaskrbljenost se nanaša na možne negativne ali ogrožajoče posledice. Pomaga lahko pri učinkoviti pripravi na soočanje s problemi. Vendar pa je lahko tudi nerealna in vsebujoč nerazumne grožnje, ki jih oseba ne more uspešno razrešiti.
Zaupanje občutimo, kadar verjamemo, da bo nekdo drug z nami ravnal dobro ali kadar bo nekdo ravnal v naše dobro oziroma nam ne bo škodoval. Zaupanje ni nujno vezano samo na ljudi, ki jih poznamo ampak tudi na neznance (recimo zaupamo prodajalcu pri nakupu ali pilotu, da nas bo varno pripeljal na cilj). Zaupamo lahko tudi v dobronamernost, zanesljivost, odgovornost pri drugih ljudeh.
Prepoznavanje čustev
Velikokrat se zgodi, da eno čustvo prekriva drugo. Npr. nekdo nas je prizadel, užalil, mi pa odreagiramo z jezo, ihto, besom, vrnemo »težke« besede in podobno. Tako za prepoznavanje, kot tudi reguliranje čustev je pomembno, da se za trenutek ustavimo in si dovolimo zares čutiti, kar čutimo. Lahko se tudi vprašamo: me to jezi ali sem žalosten/na se počutim besnega ali osramočenega,…
Izražanje čustev
Za naše psihofizično počutje je pomembno, da čustev ne zanikamo in potlačimo ampak jih iskreno izražamo. Prav tako je tudi za zdrave odnose pomembno, da smo iskreni pri izražanju čustev. Na ta način spodbujamo empatijo in hkrati dajemo otrokom tudi vzor. Pomembno je, da čustva ubesedimo. Kadar nas je nekdo prizadel mu to povejmo-ne zato, da bi ga okrivili ampak, da lažje razume tudi naše stališče. Določena čustva je potrebno izraziti in predelati tudi telesno. Na primer veselje s smehom, žalost z jokom ali jezo s kakšno telesno aktivnostjo (tekom, vadbo, boksom,…).
inspiracije