Kaj se zgodi, če otroku rečete, da je grd? Ali pa debel, neumen, čuden, ali kaj podobnega? In to ne kar nekemu otroku, ampak vašemu? In to potem vsake toliko še ponovite. Kaj menite, da bo nastalo iz njega? Odgovor je na dlani; ker ste vi zanj nesporna in največja avtoriteta, vam bo verjel. Ponotranjil. In se v skladu s tem tudi obnašal. Postal bo točno to, za kar ste ga sprogramirali. Zrasel bo v to, kar verjame, da je.
Vedno. Zgodba o Thomasu Edisonu je več kot povedna (pobral sem jo pri svoji založnici);
Nekega dne je Thomas Edison prišel domov in mami dal pismo. "Učiteljica mi je dala to pismo in mi rekla, da ga moram dati direktno in samo tebi," je rekel.
Med branjem pisma je mati dobila solzne oči ... Sinu ga je prebrala: "Vaš sin je genij. Naša šola je premajhna zanj, saj nima tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko učili. Predlagamo, da ga učite sami doma."
Mnogo let po mamini smrti je Thomas Edison postal en največjih izumiteljev stoletja. Nekega dne je pregledoval družinske zadeve. Našel je tudi zloženo pismo v kotu predala mize. Vzel ga je in odprl. V pismu je pisalo: "Vaš sin je mentalno zaostal. Naj ne hodi več v to šolo."
Ha!
Takih zgodb je na stotine. Dokazujejo, da šteje to, kako mi neko stvar vidimo in jo dojemamo, ne pa kakšna v resnici je. Naše videnje je ključno - in ne stvar sama po sebi. Samo zaradi naše percepcije delujemo, kot delujemo. Edison ni izumil toliko stvari, ker bi bil objektivno gledano tako pameten (ne pozabimo, iz njegove uradne biografije dejansko izhaja, da je bil brez vsake formalne izobrazbe), ampak ker je mislil, da je! In tako kot nam dobra prepričanja pomagajo rasti, nas slaba omejujejo. Zaradi njih ne gremo v akcijo. Ker smo prepričani, da nima smisla, da nam ne bo uspelo, da nismo iz pravega testa. Ne pa zato, ker nečesa dejansko ne bi zmogli - je pa res, da zaradi tega niti ne poskusimo, kar pa le še okrepi pravilnost našega prepričanja, da tega ne zmoremo. In krog je sklenjen...
Kaj pa lahko storimo? Poleg tega, da pazimo, kaj govorimo mulariji? Poskrbimo zase. Če se nam zdi, da bi zmogli kaj več, da nam kaj več pripada in da si to zaslužimo, le ne čakajmo preveč. Resnično nas omejujejo samo prevladujoče misli. In te se da spremeniti...