Ste se kdaj vprašali, zakaj se na paradah ponosa udeleženci napravljajo v vse tiste ekstravagantne in noro smešne maske, izpod katerih potem naravnost v oči opazovalcev tako kljubovalno zrejo predvsem moški, oblečeni v ženske? Pa tiste šminke in senčila, v kombinaciji z brki, usnjenimi čepicami in biči in umetnimi lasuljami... kakšen je sploh smisel vsega tega? Saj če bi hoteli le povedati, da so istospolno ali kako drugače usmerjeni, bi to lahko čisto preprosto - povedali, ne? Zakaj se torej tako šemijo in povzročajo toliko zgražanja, posmeha in s tem še več nasprotovanja pri večinskem delu populacije?
***
Začnimo nekje drugje. Pri tistih, ki za velik denar uspešne posameznike učijo, kako naj bodo še bolj uspešni, bogate pa, kako ustvariti še več bogastva. Vsak izmed teh učiteljev uči po svoje, v skladu s svojim prepričanjem in svojimi dognanji, a obstaja ena stična točka, kjer se vsa njihova učenja srečajo. To točko gre razumeti nekako takole; naše misli ustvarjajao naša počutja, naša počutja sprožajo naša dejanja in seveda naša dejanja prinašajo rezultate. To kar imamo in kjer smo, kje v življenju stojimo. Stanje na bančnem računu, odnosi z bližnjimi, ugled v družbi in tako daje. Smiselno, ne? Tako je glavni in edini razlog, zaradi katerega ljudje v življenju ne dobijo tistega, kar bi si želeli le to, da niso šli v akcijo. In ker niso šli v akcijo, tudi niso mogli prejeti rezultate, kot bi si jih želeli (ker razlika med tistimi ki uspejo in vsemi drugimi ni v tem, da so tisti ki uspejo kakorkoli ali v bilo čem boljši; razlika je le v tem, da so šli v akcijo, vsem svojim pomanjkljivostiom in slabostim navkljub). Bolj enostavno ne gre.
Naše misli ustvarjajo naša počutja, naša počutja vodijo naša dejanja in seveda naša dejanja prinašajo rezultate; to kar imamo in kjer smo, kje v življenju stojimo.
Sedaj pa, en izmed glavnih razlogov, zakaj ljudje ne gredo v akcijo, je to, da ne morejo/ne upajo/ne uspejo izstopijo izstopiti iz varne in mehke cone udobja. To je tam, kjer je prijetno, kjer je lepo, varno in domače, kjer se lepo počutijo. In kjer so varno skriti pred vsemi nevarnostmi in tegobami zunanjega sveta. Kajti to je še posebej pomembno; da z ničemer ne izstopajo iz svoje okolice, svojih vrstnikov, prijteljev, spremljevalcev. Čisto mimogrede; prav tukaj se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj so čisto običajni in dobri ljudje zmožni storiti krutosti in slabe stvari, ko pridejo surovi časi. Znanstveniki so fenomene kot npr. obnašanje nemškega ljudstva v času vzpona nacizma in podobne, kjer celotna skupina, sestavljena iz sicer dobrih ljudi, pod vplivom določenih zunanjih okoliščin, postane zlobna in počne zlobne stvari, podrobno preučevali. Znani so eksperimetni, v katerih so na primer dve skupini prosotovoljcev razdelili, tako da so eni podelili vlogo paznikov, drugi pa zapornikov in da so po določenem času zaradi naraščanja surovosti paznikov te eksperimente morali celo prekiniti. Ključna ugotovitev je bila, da so tako imenovani dobri ljudje v skupini bili pripravljeni sprejeti kakršno koli ideologijo, življensko poslanstvo ali mislenost skupine, tudi če je bila ta v nasprotju z njihovo globoko intimno usmerjenostjo, samo za to, da ne bi izstopali. Samo zato, da bi ostali varno skriti v povprečju skupine. Tako močno deluje pristisk okolice na posameznika. Torej, karkoli le počne skupina, samo da ne izstopam, je miselnost, vkoreninjena globoko v nas (od kod pa? Najverjeneje se pojavlja kot odmev iz prazgodovine, ko so naši predniki imeli dejansko večje možnosti preživetja v skupini, kot pa če bi tavali sami). Kot kaže, so imeli filozofi le prav - za vzpon zla včasih ni potrebno nič drugega kot pa le to, da dobri ne storijo ničesar...
Kakorkoi že, v odlični češki knjigi Konec prokrastinacije moderni avtorji pišejo o eksperimetnih dr. Zimbarda (najbolj znan je tisti iz Stanfordskega zapora). Ko so ti vedoželjni Čehi enkrat ugotovili, da bo ta veliki ameriški psiholog obiskal njihovo domovino, so ga na vsak način želeli spoznati. Ko so ga, pa so bili nad njim še bolj navdušeni, saj jim je čisto praktično razložil, kako deluje pritisk okolice na posameznika. To je ilustriral tako, da je vzel širok črni flomaster in si na sredino čela narisal veliko piko. Kaj se zgodi, če grem s to piko po ulici, jih je vprašal. Vsi zrejo vame in občutek je skrajno moreč in nenavaden, mar ne? Zato bi raje naredil vse, da do tega ne bi prišlo. A vendar, če do tega kljub vsemu pride in moram hoditi s to piko na čelu po ulici, mi bo od sramu tako nerodno in nelagodno, da se tega z besedami niti ne da opisati. Prvo minuto. In drugo tudi. Morda še tretjo. Kaj pa deseto? Pri deseti se bom počasi čudnih pogledov mimoidočih že navadil. Ja, kar buljite vame, si bom kljubovalno mislil pri sebi. Po eni uri s piko na čelu, pa se bom obsojajočih in posmehljivih pogledov že tako navadil, da me bodo vse manj motili. Po celem dnevu jih še opazil ne bom.
Tako deluje vpliv okolice na posameznika in tako se ji lahko postavimo po robu, predlaga dr. Zimbard. Temu pravi junašto in junaštvo ni nekaj, s čimer bi bili ali ne bi bili rojeni, ampak se ga lahko naučimo. Prav vsakdo se ga lahko nauči. Kajti lahko se odločimo in vsak dan zavestno naredimo nekaj malega, s čimer izstopimo iz varne cone udobja. Nekaj malega, bilo kaj, zaradi česar bi nam bilo sicer nerodno, pa se pred tem zavestno odločimo, da nam ne bo. Karkoli, le da gremo v akcijo. Na tak način si ne le krepimo samozavest, ampak se učimo, kako naj nam bo mnenje okolice čim manj pomembno.
Nadaljevanje poznate. Sprememba v mislih pripelje do sprememb v dejanjih. In na kocu do rezultatov.
Temu pravi dr. Zimbard junaštvo in junaštvo ni nekaj, s čimer bi bili ali ne bi bili rojeni, ampak se ga lahko naučimo. Prav vsakdo se ga lahko nauči. Kajti lahko se odločimo in vsak dan zavestno naredimo nekaj malega, s čimer izstopimo iz varne cone udobja. Nekaj malega, vsak dan, s tem da se prej zavestno odločimo, da se bomo požvižgali na mnenje okolice.
Sedaj verjetno že razumete, kakšno vlogo imajo geji z začetka zgodbe. Predstavljajte si bolečino in tesnobo teh ljudi, ko nekaj čutijo, pa si tega ne upajo, ne smejo, ali pe ne morejo izpovedati? Niti najbližjim ne. In morajo to držati globoko v sebi, saj pritiska okolice, družine in vrstnikov ne bi prenesli... In kakšno olajšanje mora slediti, ko končno zberejo pogum in to enkrat storijo?
No, pa si predstavljajte sebe, napravljenega v vse tiste komične obleke in maske. Kako bi ljudje; vsi tisti dobri, topli, prijazni ljudje (ki so lahko sicer resnično vse to), zrli v vas? Kaj vse bi vam sporočali; s pogledi, gestami, morda s pestmi?
Ampak, hej, vi bi to preživeli. Močnejši kot kadarkoli prej. S samozavestjo do neba in nazaj. V vašem življenju ne bi bilo več ene same ovire, ki je ne bi prenesli.
Za to gre.
inspiracije