Potlačena čustva so pogosto razlog za to, da se v življenju ne premaknemo. Hkrati pa nam prav stanje, ko se ne premaknemo sporoča, da je morda prišel čas, da začnemo kopati po svojem notranjem svetu. Takšna obdobja v življenju se lahko pojavijo tudi, če smo že delali na sebi ali pa ne, saj naš notranji svet (podzavest, nezavedno) ne deluje linerarno, temveč iz globin (čustvene) vsebine začnejo prihajati na površje, ko je za njih čas. Obdobja, ko navidezno menimo, da "stojimo na mestu" so običajno znak, da je prišel ta čas. V takšnem življenjskem obdobju ni redko, da čutimo frustracijo, nemoč, morda jezo, žalost in ta čustva sama po sebi nosijo sporočilo ...
Hkrati nam stanje "nikamor se ne premaknem" lahko pripoveduje tudi, da je naš notranji svet postal prenasičen - prenasičen z nepredelanimi in nerazrešenimi čustvi. Z drugimi besedami: na površje iz globin podzavesti so ne nam v preteklosti, tako ali drugače, že oglasile vsebine, a smo pred njimi zatisnili oči, jih spregledali, potisnili, potlačili nazaj. Potiskamo pa lahko le določen čas.
Predstavljajte si omaro, iz katere padejo različni predmeti, ker je enostavno polna. Omaro vedno znova odpirate. Predmeti padajo ven. Ko predmeti padajo, imate priložnost, da neuporabne vržete v smeti, druge pa razporedite in pospravite. Vi pa vedno znova vse predmete zmečete nazaj in zapirate, hkrati pa v njo potiskate še nove predmete. Menite, da bo to zdržalo? Žal ne. Slej ali prej bo potrebna čistka. Podobna prispodoba, če ne še boljša, je zamašen odtok vode. Enkrat ga je potrebno odmašiti in očistiti, če ne tvegamo, da ves smrad in umazanija, ki sta se daljši čas nabirali, preplavijo, npr. našo kopalnico. Tega ne želimo...
Potlačena čustva so...
Te premete in zamašen odtok bi lahko primerjali s potlačenimi čustvenimi vsebinami (negativnimi čustvi, strahovi, travmami, zamerami itn.). Vsako potisnjeno čustvo, je predmet, je substanca, ki je mašila odtok.
Ko govorimo o potlačenih čustvih, običajno govorimo pravzaprav o tistih delih, aspektih nas samih (smo energijska bitja), ki se nekoč v preteklosti (verjetno v otroštvu) nikoli niso mogli izraziti, smeli izraziti ali ustrezno predelati: npr. da v družini ni bilo (zavestno ali nezavedno) sprejemljivo izražanje jeze. Pa vendar je jeza ena izmed osnovnih človeških čustev in je naraven del nas. Če je nikoli nismo smeli ali mogli zares izraziti, danes nosimo najverjetneje veliko potlačene jeze. Podobno velja za ostala čustva. Drugi primer je, da smo lahko kot otroci npr. v občutljivi situaciji ostali sami - v strahu, kaj bo, smo zamrznili. Ta energija je še vedno z nami.
Hkrati, da je vse skupaj še malce bolj zapleteno, pa živimo v družbenem okolju, kjer t.i. negativna čustva ne sprejemamo, niso zaželena, medtem ko pozitivna povzdigujemo. Takšen način delovanja prinese še nadaljnje disfunkcionalne dinamike - v odnosih z drugimi kot tudi v odnosu do nas samih. Ker se ne želimo spoprijeti z negativnim čustvom, npr. jezo, ga projiciramo izven sebe - na partnerja, družinskega člana, prijatelja, svet nasploh in seveda se na takšen način znajdemo v začaranem krogu, s kateri ostajamo vpeti v to čustvo še naprej. Lahko bi naštela še ogromno situaciji, ki so posledica potlačenih čustev, a vendar je vsak posameznik svoj svet.
Potlačena čustva prepoznamo predvsem v "napornih" odnosih in situacijah
Neizraženi in nepredelani aspekti v našem notranjem (podzavestnem) svetu (ki usmerja največ našega življenja), torej potlačena čustva so še vedno z nami, in sicer ostajajo znotraj nas na povsem enak način, kot v času nastanka (ko smo imeli 3 leta, 6 let ali morda kasneje). Čakajo, prihajaj na plano, da jih bomo končno predelali. Običajno (ne vedno) imajo izvor v otroštvu. Danes jih lahko prepoznamo v čustveno napornih odnosih in situacijah, predvsem pa dramah, ki se ponavljajo (običajno imajo ponavljajoč vzorec) in seveda v sami čustveni bolečini (jedru bolečine), ki jo čutimo, ko se situacija zgodi oz. vedno znova ponovi. Čeprav bi iz napornih situaciji najrajši zbežali, pa so v resnici odličen poligon za razvoj in napredek (opomba: na tem mestu je potrebno poudariti, da v kolikor pa gre za življenjsko ogrožajoče situacije in zlorabe, hude manipulacije se je potrebno nujno umakniti).
Zakaj se (pri potlačenih čustvih) situacije in odnosi ponavljajo?
Da. Narava potlačenih čustev, torej ostaja takšna, da se ponavljajo, vedno znova zavrtijo, dokler jih ljubeče ne sprejmemo in, ko je le - teh preveč nerazrešenih, se zdi, da se nikamor ne premaknemo.
Odgovor, zakaj se ponavljajo in se ne premaknemo, je enostaven: ponavljajo se, ker potlačena čustva želijo biti razrešena, osvobojena, predelana. To je pravzaprav zastala energija in narava energije je takšna, da se želi premikati in teči. Potlačena čustva želijo svoj epilog, bi lahko rekli. In ponavljala se bodo, dokler se osvoboditev, razrešitev in epilog ne bodo zgodili.
„Zdi se mi, da stojim na mestu. Zdi se mi, da se nikamor ne premaknem.“ - to je zelo pogosto znak potlačenih čustev. Iz podzavesti se je dvignilo in nabralo preveč nerazrešene čustvene vsebine – najverjetneje je s časom (z leti) na plan prihajalo vse več potlačenih čustev iz preteklosti, ki jih nismo uspeli predelati.
Najbolj težavna so negativna čustva (s katerimi se ne želimo soočiti)
Kot sem že višje zapisala, živimo v družbi, ki neprijetna čustva ne sprejema najbolje. Prijetnih čustev pa nam ni potrebno tlačiti ali potiskati stran. So prijetna in želimo jih doživljati. Težava so skoraj vedno negativna čustva, ki se jih izogibamo ali še huje, jih celo zanikamo. To se pogosto zgodi, zaradi čustvene teže, ki jo doživljamo ob njih, ker so skrajno neprijetna in na koncu, če se z njimi soočimo lahko prekinemo globok družinski vzorec in prepričanja, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. To pa zahteva pogum. A o tem, kdaj drugič.
Na tem mestu je dobro vedeti, da smo vsi "samo" ljudje, ki naj bi imeli osnovna čustva, pozitivna in negativna. Človek je ustvarjen tako, da v sebi nosi vsa čustva. Majhni otroci so krasen primer, saj si dovolijo čutiti in izraziti vso paleto čustev, od jeze do veselja. Šele skozi vzgojo jih začne omejevati. Težava, torej nastane, ko menimo, da nekega čustva nimamo (npr. jeze). Morda smo bili (kot otroci) naučeni, da če smo jezni smo "slabi" in seveda ne bomo želeli več čutiti jeze. Potlačili jo bomo. Dokler ...
Pri tem je ponovno potrebno poudariti, da čustva sama po sebi NOBENA niso slaba ali dobra - ne pozitivna, ne negativna, čustva samo so in oznaka je tista, ki naredi čustvo nesprejemljivo.
Kako potlačena čustva osvoboditi?
V teoriji enostavno, v praksi težje: potrebno jih je izrazili in jim dovoliti svojo pot. Zato je to pot, proces. Lahko krajši. Lahko daljši. Odvisno, koliko čustev nismo smeli izraziti v otroštvu. Proces osvobajanja in celjenja se začne z zavedanjem ter prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje. Situacije ne moremo spremeniti. Pa vendar je naš ustroj takšen, da s pomočjo ustreznih terapij in tehnik danes lahko povsem zacelimo rane preteklosti. Ena izmed uspešnih terapevtskih metod je tudi Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza. To seveda ne pomeni, da se bodo negativne stvari izbrisale po nekaj terapijah in bomo srečni do konca svojih dni...
Bistvo celjenja je, da izgubljene, ranjene delce vračamo k sebi, jih potolažimo, najdemo sočutje zase in za rane, čustva izrazimo danes, ustvarimo prostor za „epilog“ in tako vse bolj prihajamo v stik s svojo notranjo močjo, vse bolj smo celi, nič več ne iščemo ali hlepimo po potrditvah od zunaj, spoznamo, da si zaslužimo boljše, da smo dragoceni in vredni, da si zaslužimo ljubezen, da si zaslužimo spoštovanje. Prihajati začnejo ljudje, s katerimi lahko zgradimo čustveno zdrave in varne odnose, ki nam omogočijo rast... Vse bolj smo mirni...
Notranji otrok in notranji starši
V primeru potlačenih čustev iz otroštva in čustvenih ran, je razvijanje sočutja do notranjega otroka, po mojih izkušnjah, za začetek med bolj uspešnimi načini, da začnemo celiti čustvene rane. Notranji otrok je naš aspekt, velik del nas, ki nosi vse izkušnje iz otroštva. Prav tako nosimo introjicirano podobo staršev. Če je le-ta izjemno negativna (lahko upravičeno!) potem je potrebno delati tudi na notranjih starših in v notranjem svetu najprej ustvariti čustveno varen prostor. Vse to so osnovni koraki resnega dela na sebi. Ko se procesu zares predamo, lahko pričakujemo spremembe...
inspiracije