Naši dragi moški ... Velikokrat se pogovarjam s stranko in prideva do tega, da bi si ona želela, da ji njen dragi več pomaga in sodeluje pri gospodinjskih opravilih. "Sedi na kavču, bere ali gleda televizijo. In potem ga prosim, da mi pomaga, in ga čakam celo večnost. Nič ni od njega. In potem imam vsega dovolj, dovolj prosjačenja in naredim sama."
"Pa pomaga, je vajin odnos v redu?" jo vprašam. "Odnos se ohlaja, vendar je vsaj narejeno. Ne morem ga ves čas čakati."
Pa bi se ga splačalo. Drage ženske, morate razumeti, da ko moški ne dela nič, dela NIČ. Ta njegov nič v tistem trenutku potrebuje. Ženske ste multifunkcionalne in sposobne delati več stvari hkrati in se bistveno bolje spopadate s stresnimi situacijami. Moški pa lahko hkrati delajo samo eno stvar. In ko se vsega preveč nakopiči, morajo iti v praznino, da se stvari umirijo, in preprosto potrebujejo svoj čas.
Ko moški potrebuje svoj čas in ne dela nič, dejansko dela nič. In to ni tako preprosto. In zdaj ga sredi njegovega dela zmotite in navadno takoj (!) zahtevate njegov odziv. Seveda, saj ne dela nič in naj bo vsaj malo uporaben. Pa to ni res, delal je nič in zdaj potrebuje malo časa, da preneha to delati in lahko začne delati nekaj drugega. V resnici potrebuje svoj čas.
Ta čas je za večino žensk bistveno predolg in potem obupajo in naredijo same. Napaka! Kaj se zgodi? S tem pošljejo sporočilo moškemu, da je nesposoben, neuporaben, in tako moški počasi izgublja svoj namen. Posledica je, da se še bolj povleče vase in otopi. Otopi pa tudi partnerski odnos.
Moški vidi smisel odnosa v tem, da osreči svojo žensko. Ko to osrečevanje postaja vedno težje, moški izgubi zanimanje in se umakne v svojo luknjo. Ta luknja je lahko njegov hobi, avto, delavnica, vrt in potem vedno bolj živi v tem svojem svetu.
Ključ partnerstva je, da poznamo drug drugega, poznamo partnerjev jezik in način, kako moški in ženske delujemo. Včasih se pri meni oglasi stranka in ji rečem: "No, zdaj bova pa pogledala, kaj sta se s partnerjem pogovarjala zadnjih 15 let." V resnici velikokrat živimo drug mimo drugega brez resničnega razumevanja, sprejemanja in potrpežljivosti.
Za vse, ki pa ste še sveži in 'ne veste', o čem govorim: na začetku odnosa, kar lahko traja kar nekaj let, se še spoznavamo, smo odprti in radovedni, potrpežljivi, polni pozitivne energije in tolerance. Potem pa se to na žalost porabi, izgubi se navdušenje in te razlike, če jih ne opazimo in nimamo znanja, kako jih skomunicirati, prihajajo vedno bolj na dan v obliki drobnih zamer, prepirov ...
Spomnimo se samo potrpežljivosti na prvem zmenku. Partner lahko zamudi pol ure in ni nobene težave. Vse je v redu, vse razumemo. No, pa poskusite zamuditi in preizkusiti partnerjevo potrpežljivost po 10 letih zveze. "Že deset let te čakam. Še zdaj se nisi naučil gledati na uro! Si že slišal za uro na mobilnem telefonu? Vsaj enkrat pa si lahko točen." Ni tako preprosto.
Moški in ženske smo različni, različno delujemo in doživljamo svet in življenje. In to je tisto, kar dela odnos čudovit in zanimiv. Seveda pa pomaga, če si preberemo 'Navodilo o uporabi mojega partnerja' in se naučimo 'njegovega jezika'.
inspiracije