Kaj se pravzaprav zgodi po smrti? Je s smrtjo vsega konec ali se življenje nadaljuje naprej na vibracijsko višjem nivoju? Je možno, da živimo več življenj? Kateri del nas preživi in kaj s smrtjo umre? Kako to vpliva na to, kar danes sem in živim? Ali je cilj reinkarnacij evolucija duše, ki se zaključuje z njeno osvoboditvijo?
Čeprav ima to, v kar verjamemo, na nas izjemen vpliv, pa ne glede na to, kaj verjamemo, resnica obstaja in deluje neodvisno od našega verovanja. Morda je le mi sami ne prepoznamo ali jo po naučenih zmotah zamenjamo za kaj drugega, medtem ko se nam izkušnje, povezane z njenim pomanjkanjem, na neki način kopičijo in jih v svojem bistvu ne razrešimo. Podobno je verjetno tudi s karmo in verovanjem v pretekla življenja. Če to berete, vas je lahko prispevek pritegnil z razlogom.
Dr. Moody v knjigi Življenje po življenju opisuje podobne izkušnje številnih ljudi, ki so bili klinično mrtvi, vendar so se vrnili nazaj. Večina opisuje, da se spominja brenčečega zvoka, izkušnje miru in prehoda v stanje brez bolečin, lebdenja nad telesom, srečanja z mrtvimi predniki in svetlobnimi bitji, ogleda filma svojega življenja in tudi nekakšnega odpora do vrnitve nazaj.
Obstaja več znanstvenih teorij, ki skušajo pojasniti povezavo med obsmrtnimi izkušnjami in višjo koncentracijo ogljikovega dioksida v krvi ter spremljajočimi halucinacijami, vendar ne zmorejo pojasniti, zakaj so izkušnje posameznikov tako žive, jasne oz. realne ter vključujejo izkušnjo lebdenja in opazovanja vsega, kar se dogaja okrog fizičnega telesa. Nekateri znanstveniki menijo, da obsmrtne izkušnje izhajajo iz umirajočih možganov, vendar tudi ti ne znajo pojasniti obsmrtnih doživetij, ko so možgani že neaktivni (EEG). Morda največ izkušenj pojasni hipoteza o neodvisni zavesti, ki izhaja iz premise, da je zavest temeljna entiteta in ne proizvod živčnega sistema. Hipoteza pojasni, da po ločitvi zavesti od telesa zavest dobi večjo sposobnost zaznave, čustvovanj, misli in občutka jaza. Kaj je resnica?
Dr. Michael Duff Newton je skozi svojo hipnoterapevtsko prakso posameznike popeljal prek spominov na pretekla življenja do pomembnejših izkušenj duše med življenji. V svojih knjigah (v slovenščino prevedene: Usoda duš, Potovanje duš in Spomini na onstranstvo) opisuje izkušnje posameznikov, ki so prek spomina preteklega življenja vstopili v onostranstvo. Skupne so jim naslednje izkušnje: smrt, predor in vstop v svet duš, prihod v dušni dom in srečanje z dušo vodnico, razbremenjevanje, zdravljenje in ocena preteklega življenja pod vodstvom vodnikov, prehod v dušno skupino, učenje in priprava na novo utelešenje. Ob tem se marsikomu lahko zastavi vprašanje: Ali so izkušnje pristne in kakšen vpliv imajo naše posredne izkušnje (ogled filmov, branje knjig, veroizpoved, bajke in miti …) na vsa ta doživljanja?
Nekateri ljudje verjamejo v reinkarnacijo in ne iščejo dokazov, drugi jo zavračajo, tretji smo morda nekakšni nejeverni Tomaži in iščemo dokaze skozi lastno izkušnjo, tudi zaradi težav, s katerimi nas sooči naše lastno življenje. Sama spadam med zadnje. Dokler se mi niso pojavile težave, katerih vzroka nisem znala pojasniti, niti zanj razloga ni uspelo opredeliti zdravstveni stroki s pomočjo vseh pregledov. Skozi proces regresoterapije je moja več let trajajoča bolečina izginila, kot da je nikdar ne bi bilo. Če tega ne bi izkusila, temu verjetno nikdar ne bi verjela. Na osnovi lastnih izkušenj in izkušenj vodenja regresoterapij spoznavam, da do osvoboditve pride skozi izpeljavo celotnega procesa: ozaveščanje (podvojitev izkušnje), učenje, odpuščanje in osvoboditev od karmičnega programa, po čemer človek v svoje sedanje življenje stopi nekako spremenjen, bolj zrel, jasneje zavedajoč se svoje naloge, ki je pred njim. Izboljšata se mu počutje in stanje energije. Ko to izkušnjo po duši spreobrnjen prizemlji, težava izgine oz. se vse nekako lažje uredi.
Vsak kmet ve, da kar seješ, to boš tudi žel. Zakon karme na nivoju duše govori prav o tem, s to razliko, da je zrno poleg samega dejanja setve na njivi življenja povezano predvsem z namero, ki je posameznika vodila v dejanje. Po ruskem raziskovalcu Lazarevu so predvsem kršitve zoper temeljni zakon vesolja, to je zakon ljubezni, glavni vir naše karme.
Čeprav nekatere vere učijo, da nas kaznuje nekdo zunaj nas (npr. bog), po mojih izkušnjah in spoznanjih ni nikogar zunanjega, ki bi nas kaznoval. Zakon karme v delovanju (namera in dejanje samo) povzroči v našem umu nastanek vtiska (mentalno-čustveni vzorec doživljanja in vedenja), ki je lahko aktiven ali kot neke vrste karmično seme v nas miruje, kot miruje žito v kašči, dokler se v določenih okoliščinah ne aktivira (vzkali). Poleg zunanjih okoliščin (t. i. zunanje karme) pa je za razumevanje težave posameznika pomembna tudi njegova notranja karma (notranje doživljanje), za katero je verjetno že širše splošno znano, da iste okoliščine različni ljudje lahko doživljajo povsem drugače, saj smo pozorni na različne delčke zaznave, medtem ko istim lahko vsak od nas pripiše različen pomen.
Sedanja težava večine posameznikov, katere vir je preteklo življenje, je po mojih izkušnjah pogosto povezana s travmatično izkušnjo. Nepojasnjeni strahovi, fobije, fizične bolečine, težave v odnosu z določeno osebo, občutljivost za krivice, odvisnosti … so pogosto posledice travmatičnih smrti v preteklih življenjih. Če pogledamo zgodovino človeštva, se nam vsem morda to niti ne zdi presenetljivo. Sal Rachele (avtor TLHT) pravi, da izkušnjo posameznikove duše obremenijo predvsem dolgotrajno mučenje oz. trpljenje, izguba človeškega dostojanstva ter vpliv naših dejanj na druge ljudi.
Dr. Rudolf Steiner navaja, da je narava človeka tridelna: fizično telo, duša in duh; in nanjo delujejo zakoni fizičnega sveta, zakon reinkarnacije in zakon karme. Vsako utelešenje prenese novo telo, medtem ko duh ostaja isti. Duša je tista, ki s seboj nosi spomin na pretekla življenja in čas med tem. Po duhovni znanosti s svojo preteklostjo ustvarjamo razmere, v katerih smo zdaj.
Duhovna rast posameznika je pogosto tesno povezana z rešitvijo težav, ki ga bremenijo zdaj. Da si jih priznamo, moramo prenehati bežati pred njimi. Bolj modro je, da se z njimi soočimo in jih razrešimo. Težave niso kazen, temveč jih lahko prepoznamo kot priložnosti, da se spoznamo, kdo resnično smo, spustimo to, kar nismo (dvig zavesti), in skozi razrešitev v sebi aktiviramo moči in sposobnosti, po katerih se duša in osebnost v lastnostih spreobrneta in postaneta bolj avtentični.
inspiracije