Nemalokrat se zjutraj zbudim v posebnem stanju. Včasih zato, ker ponoči moja zavest obiskuje druge 'čase in prostore' (čeprav onkraj vidnega sveta v resnici časa in prostora ni), včasih pa zato, ker dobim obisk iz drugih dimenzij.
Danes sem se zbudila objeta z izjemno ljubečo, božjo energijo in po licih so mi tekle solze. Od milosti. Od globoko ponotranjenega vedenja, da nikoli nisem sama. Od ganjenosti, da imam podporo. Tudi pri doživljanju izjemno subtilnih notranjih stanj in občutenj, zaradi katerih bi me v kakšnem drugem stoletju označili za noro, pa tudi danes bi mi verjetno še marsikdo znal povedati, da živim v iluziji. Verjetno bi se še pred nedavnim podobno obtoževala tudi sama. Zdaj pa se ne. Ker vem, da se Jaz in moj 'realni' svet ne končata s tem, kar lahko vidim, slišim in se dotaknem.
Da prava Resnica o tem, kdo sem in kaj je zame res pomembno, obstaja onkraj vidnega in da prav njeno odkrivanje, sprejemanje in globoko ponotranjenje najmočneje vplivajo tudi na mojo fizično realnost oziroma na odnos do nje. Kar je v resnici eno in isto.
Jaz in moj 'realni' svet se ne končata s tem, kar lahko vidim, slišim in se dotaknem. Prava Resnica o tem, kdo sem in kaj je zame res pomembno, obstaja onkraj vidnega.
Pri takšnih globokih notranjih dogajanjih so odveč vsa pravila, ki smo se jih (na)učili kjerkoli, kadarkoli. Ne analiziramo, ne skušamo razumeti z glavo – ker ne moremo, ne iščemo rešitve, ker rešitev ni cilj. Samo smo in dopuščamo. Dopuščamo odpiranje srca, dopuščamo mehčanje sebe, dopuščamo raztapljanje vsega, kar nas še drži v ujetosti. Včasih nas melje, ker moramo kaj izpustiti, včasih nas odpira, da lahko sprejmemo več ljubezni, več čiste zavesti. Pogosto se dogaja oboje hkrati. Ni pomembno. Pomembno je, da v svojem doživljanju ostajamo prisotni, zavestni toliko časa, da na plano privre Resnica. Ne tista na prvo žogo, ker ta običajno pride iz našega uma, ampak ona, globoka, brutalno iskrena, včasih takšna, da preseneti celo nas same. V eno ali drugo smer. Ker si je ne moremo razložiti … Ker je naš um ne more sprejeti … Ker je ne moremo dokazati … Ker ne moremo verjeti, da je možno … Ker se je ustrašimo …
Šele ko to Resnico sprejmemo, ko jo dopustimo, se ji lahko tudi predamo in dovolimo energiji, da naredi svoje. Znotraj nas in zunaj nas. Na najboljši možen način, v skladu z božanskim načrtom. Sama sem se dolgo učila te predaje. Prave predaje, tiste, ko priznaš – sebi in vesolju, bogu, kaj si resnično želiš, potem pa dopustiš, da se zgodi tisto, kar je najboljše zate. Brez pričakovanj, kako bi se to moralo (ali ne smelo) zgoditi, brez navezanosti na rezultat, brez umskih omejevanj, zakaj to ni mogoče.
Prav to sem ponovno naredila danes zjutraj. Svoji trenutni Resnici sem dopustila svobodno pot, da se udejanji tako, kot je najbolj prav. Ker s tem odpiram pot naprej tudi sebi. Moje notranje doživljanje zadnjih dni mi je prineslo kar nekaj dragocenih uvidov, najdragocenejše pa je spoznanje, kako dolgo sem vso svojo energijo usmerjala v dejanja, s katerimi sem si želela ustvariti življenje po svojih željah, na svoj način. Ki je bil, gledan z zdajšnje perspektive, precej omejujoč. In ja, velikokrat mi ni uspelo. Zdaj sem to, nekdaj močno željo življenja po svojih 'pravilih' prerasla, zdaj me zanimajo samo še izkušnje, ki me vodijo bližje božji zavesti in s tem bližje sebi. Pri tem nimam v mislih meditacije, ampak polno izkušanje življenja, ki nam skozi različne situacije in ljudi odpira nove vidike sebe. Včasih skozi očaranost, včasih skozi od-čaranost. Te izkušnje si zdaj želim polno dopustiti, čeprav ima z nekaterimi moj um na trenutke še težave. Samo tako namreč lahko doživim polno čarobnost življenja, samo tako lahko doživim 'čudeže', ki so nam na voljo, ko končno nehamo biti v napoto sami sebi.
Prav zato sem za podporo, ki sem je bila deležna danes zjutraj z druge strani neba, še toliko bolj hvaležna. Moja realnost spet postaja še nekoliko širša, moj um še malce svobodnejši, moje srce še malo bolj ljubeče. To pa je izjemen blagoslov. Vsaj zame.
inspiracije