Joga je enako mir. Tako si namreč predstavljamo sebe, ko se odločimo za jogo. Ali pa ko opazujemo različne modrece, ki meditirajo, obdani z eterično energijo. In res, joga nas vodi in usmerja k temu, da smo vedno bolj in bolj v miru. Tudi, ko nam ni prijetno. Tudi, ko se soočamo z neprijetnimi občutki. In tu je pot.
Tu je življenjska pot, pri kateri opazujemo sprožilce neprijetnih občutkov. Se z njimi soočimo in razumemo v teoriji in predvsem vadimo v praksi. Joga nam da čudovite pripomočke, da lažje začutimo harmonijo, povabimo v svoje srce čim več radosti, ljubezni in miru.
Vendar, vsekakor je pomembno razumeti to, da je ključnega pomena, da od neprijetnih občutkov ne bežimo. Včasih je morda zmotno prepričanje, da je pot joge, le shanti, shanti, om ( mir, mir, om ), da smo po vsaki jogijski praksi osveženi, polni neizmerne sreče in zadovoljstva. V hatha jogi govorimo o anandamaya koshi, plasti blaženosti, kjer je energija brezpogojne ljubezni. Vsi imamo priložnost, da pridemo v stik s tem delom sebe, a navadno je tudi tu potreben tapas, oziroma samodisciplina. Duhovna pot ne pomeni le ves čas občutenje sreče in miru. Morda, nekoč, redki. Velika verjetnost pa je, da oseba marsikdaj zajoče, da prihrumijo stari občutki in spomini, da pride do viharja vseh občutkov in imaš kdaj celo občutek, da te bodo pogoltnili v brezno. Tole, ni najbolj promocijsko, kajne? Je pa realno.
Ampak, zakaj bi potem izvajali jogo?
Ker nam joga pomaga sprostiti zanke samskare, karmičnih vzorcev. Ker nam joga odkrije naše senčne strani in kako se z njimi soočiti. Ker sprostimo energetske blokade, vzorce, ki se ” zasidrajo” v naše celice. Ker prepoznamo modrost in darilo tudi v naših največjih izzivih življenja. Ker nam da orodja, ki jih lahko uporabljamo v naši dnevni praksi. In preko uvidov na blazini, to prenesemo na naše življenje, saj imamo izkušnjo. Osebno izkušnjo in razumevanje o nas samih. V tej odkritosti do sebe, postanemo bolj sočutni do lastnih doživljanj in občutkov. Postanemo bolj nežni in lažje odpustimo. Prepoznamo človeškost v sebi in opuščamo iluzijo popolnosti. Dovoli nam, da včasih le predihamo in spustimo. Se ne zapletamo ves čas v stare zgodbe in ista dejanja. Preko meditacije opuščamo čustveni balast. Celo prepoznamo, da smo marsikatero čustvo podedovali. Tako je morda čutila babica in ker smo kot otroci srkali, kot spužve , smo prenesli marsikatero čustveno breme nase.
A, pomembno je biti dovolj pogumen/-a, da se z neprijetnimi občutki soočimo. Razumem, ni lahko. Je pa pomemben korak k temu, da vzpostavimo čustveno ravnovesje. Le tako ne ostajamo navezani na preteklost, na karmične dolgove. Tako se osvobodimo, korak za korakom. Tako lahko lažje zadihamo in spoznamo, da bo tudi to minilo. Tudi ta občutek bo minil, če ga ne ignoriramo, se z njim bojujemo ali od njega bežimo.
Nekaj tehnik, ki nam lahko pomagajo pri čustvenem ravnovesju:
- praksa asan,
ki nam na fizični in energetski ravni pomagajo pri detoksu. Ko položaj zadržujemo imamo sploh možnost občutenja. Polne prisotnosti. Ko se um namreč umiri, lahko pravzaprav v resnici zaznavamo, kaj čutimo. Kaj mislimo. Kako lahko naš um vpliva na naše občutke. Jih umiri ali razburka. Prepoznamo, da velikokrat sami zanetimo čustveni požar. Med prakso asan vplivamo na našo prano, tako se preko razporeditve življenjske energije, po telesu, sprostijo čustveno – energetske blokade. Še posebno radi se čustveni spomini “utaborijo” v naših organih in mišičnih ovojnicah, pa tudi sklepih. Zato na primer, nekdo, ko sproščamo ramena, postane nemiren, zaradi neprijetnih občutkov v odnosu s svojimi starši. Ali pa čutijo bolečine v kolkih, saj škripa v partnerskem odnosu.. In ko usmerimo v boleči del pozornost, damo ljubečo energijo, sprejemanje, se z bolečim delom pogovorimo, se prosti napetost v telesu in odnosu. Zdravilo za bolečino, je v bolečini sami. Zato, joga asane niso telovadba. So naša orodja in pripomočki, da se lahko pogovorimo s telesom. In ko se umirimo, slišimo tudi odgovor. Začutimo vse, kar je. Bolečino objamemo z ljubeznijo. Poleg tega vplivamo na parasimpatični živčni sistem, tako se naš srčni utrip umiri, zniža se nivo kortizola, sprosti se oksitocin in tako prebujamo občutke ljubezni in nežnosti.
- praksa dihalnih tehnik;
ki nam pomagajo pri porazdelitvi, razširitvi prane po našem telesu. Prana je naša življenjska energija in kadar je ta nižja, se počutimo slabotno, šibko, nemočno, brezvoljno, hladno, nemotivirano. Najraje bi ležali in se zvili v klobčič, zbežali od čutenja. In že sama praksa asan pomaga pri temu, da se prana porazdeli po celem telesu. Mogoče na prvi pogled lahko rečemo, da čutimo boljšo cirkulacijo, toploto, ki kroži po telesu. Stopala niso več hladna, telo ni več togo in sklepi postanejo bolj gibljivi. Korak dlje pa je zagotovo praksa različnih dihalnih tehnik. S kapalabhatijem prebujamo notranji ogenj in odločnost, samozavest, notranjo moč. Z nadi shodana pranajamo prebujamo harmonijo in čistimo energijske kanale – nadije. In na primer z bramari pranajamo prebujamo notranji mir, umirjamo miselne vzorce. Morda pa vizualiziramo, da dihamo skozi srce. Tako prano razširimo na srčno čakro in tako začutimo več ljubezni. Vsak izdih nam lahko pomaga, da sproščamo občutenje napetosti. Sprostimo v eter. Polege tega prejmemo v vaše telo več kisika in smo že zaradi tega bolj vitalni in pozitivno naravnani.
- praksa meditacije,
nas vodi v umiritev miselnih procesov. Istočasno je to priložnost, da smo čuječno pozorni, kateri občutki se prebujajo med našo umiritvijo. Pristopov je več. Na primer, lahko izvajate prakso s pomočjo mantre, ki z namenom razrešuje karmične izzive in se na občutke ne osredotočamo v času meditacije. Na primer Ganesh mantra nam pomaga pri karmičnih dolgovih: AUM GUM GANAPATAYE NAMAHA. Lahko pa vadite bolj yin pristop, kjer si dovolite ostajati v vsem, kar občutite. Morda je vaše sidro le, da se vrnete na fokus občutenja stika zadnjice s podlage, ko začutite, da je dovolj. V praksi vipassane pa se osredotoča lahko na točno določen del telesa, ravno tam, kjer je bolečina. Jo sprejemamo, predihavamo in v celoti občutimo. Ljudje smo različni, zato je pomembno, da se spomnimo, da je možnosti več. Tako v meditaciji, kot kjerkoli drugje. Vsekakor pa je velikokrat uvid to, da nismo ta občutek. To je tudi nekaj, kar je minljivo in ni naše bistvo. istočasno je potrebno vedeti, da se bo med redno prakso aktiviral del možganov, ki se imenuje prefrontalni korteks in ta je tisti, ki je znan kot ” srečni del” možganov.
- prevzemanje odgovornosti za svoje življenje,
no temu morda ne moremo reči tehnika, je pa način delovanja. Preko prakse, ki jo sami izvajamo in odhajamo skozi proces, preučevanje, spoznamo, da vse to izvajamo sami. Preko povratnih informacij, kot so na primer tudi napredek v neki asani, večja povezanost z dihom, večja umirjenost uma, spoznamo, da smo to kreirali sami. Samo mi. Noben učitelj, guru, psihoterapevt, niti knjiga ali izkušnje drugih. Gre za našo osebno izkušnjo in spoznanja. In menim, da je to tisto najmočnejše. Prevzemanje odgovornosti, da nekaj čutimo. Da se odločimo, kaj sprostiti. Da se naučimo preusmeriti pozornost v tisto, kar želimo, da raste. Da spoznamo, da je vsak trenutek lahko drugačen. Da razumemo, da smo celostna bitja. In nismo slabi ali dobri, če nekaj čutimo. Žalost ne pomeni enako slaba oseba. Morda smo le negovali in se urili v določenem načinu razmišljanja, ki nas ne podpira najbolje. Atha yoganusasanam – and now yoga. Čudovita Patanjalijeva sutra, ki nas spomni, da je vse v tem trenutku. Ne ostajamo v preteklosti, niti prihodnosti. Tu in zdaj imamo moč transformacije in notranji mir. Tu je vse dobro. Puraka, kumbhaka,recaka ( vdih, zadržek, izdih ). Joga. Harmonija. Sonce in luna v nas.
inspiracije