Neštetokrat srečam ljudi, ki si želijo spremembe. Res močno. Pravijo, da imajo vsega dovolj, da je čas za spremembo, da je čas, da se začnejo bolj ceniti, postavljati meje in se naučiti reči ne. Pravijo tudi, da je čas, da začnejo opravljati delo, ki jih bo izpolnjevalo. In da je čas, da odidejo iz partnerske zveze, v kateri doživljajo več bolečine kot ljubezni. Pa tudi, da je čas, da se spravijo v red, poskrbijo za redno rekreacijo in zdravo prehrano.
Neštetokrat srečam ljudi, ki si spremembe ne le želijo, temveč imajo v mislih tudi načrt, kako bodo to spremembo dosegli. V mislih imajo datume, kdaj bodo začeli rekreacijo, do kdaj bodo še počakali, preden se bodo od zdajšnjega bolečega odnosa dokončno poslovili in kdaj bodo začeli iskati novo zaposlitev. Človek bi rekel, da imajo vse. Toda nimajo tistega ključnega – volje sprejeti odločitev in narediti prvi korak v smeri spremembe.
Kako vem? Ker imajo ti ljudje v mislih tudi ideje, kaj so še pripravljeni potrpeti, preden bodo imeli vsega dovolj. Vedo, koliko možnosti so še pripravljeni dati partnerju, ker verjamejo, da se bo spremenil on ali pa morda še celo odnos, v katerem so. Vedo tudi, koliko dni, tednov ali mesecev še lahko zdržijo na nezadovoljujočem delovnem mestu, preden bodo dokončno pregoreli. Vedo tudi, da če se danes ne začnejo rekreirati in zdravo prehranjevati, je tu še vedno jutri in takrat bodo začeli. Ker se dobro zavedajo, da lahko in da je odločitev le njihova. Kot odvisniki, ki se prepričujejo, da lahko prenehajo uživati drogo ali alkohol, kadar želijo, čeprav globoko v sebi tega ne verjamejo. Tako se prepričujejo tudi množice ljudi, ki si resnično želijo spremembe, a prvega koraka niso pripravljeni narediti.
Odločitev, da je čas za spremembo, ker imam vsega dovolj, in da sem pripravljena narediti vse, kar je potrebno, da spremembo dosežem, je ena izmed najtežjih odločitev, ki jih sprejmemo v življenju.
Zakaj? Iz dveh razlogov.
Če se odločim, da bom naredila v življenju spremembo, si s tem priznam, da s svojim življenjem (in morda tudi s seboj) nisem zadovoljna, česar pa ne želim storiti. S tem si namreč priznam, da nisem uspešna, prav neuspeh pa je nekaj, česar se večina še vedno boji in se izogiba vsaki situaciji, v kateri bi ga morda lahko doživeli.
Priznati si torej, da smo nezadovoljni in posledično neuspešni, je nekaj, kar je v popolnem nasprotju z našim razumevanjem, kako skrbeti za svoje dobro počutje. Drugi razlog, zakaj tako težko sprejmemo odločitev, da je čas za spremembo, pa je strah. Tudi tokrat se izogibamo tako neuspehu kot bolečini (čustveni ali fizični), samoti, zavrnitvi in še čemu. Zato vztrajamo in se pritožujemo. Čakamo, da se bodo spremenili ljudje in okoliščine. Čakamo na boljše čase in boljše priložnosti. Čakamo, življenje pa medtem teče mimo nas.
Morda se sliši klišejsko, toda prav zato velja, da smo s sprejemom odločitve, da naredimo spremembo, najtežje delo že opravili.
Kajti s sprejetjem odločitve smo si priznali, da smo nezadovoljni ter da smo s svojimi dosedanjimi odločitvami dosegli manj uspeha, kot bi si želeli. Priznali smo si, da smo 'na dnu'. To je priznanje, ki zahteva veliko poguma, a ta pogum bo bogato nagrajen. Že res, da nagrada ne bo prišla sama od sebe in da bo tudi zanjo treba prehoditi pot, a ta lahko vodi le navzgor.
Ko pogledam svojo prehojeno pot, se včasih vprašam, kakšno bi bilo moje življenje, če se ne bi odločila za spremembo, in zdi se mi, da ne bi bilo prav zavidanja vredno. Verjetno bi še vedno verjela, da nisem dovolj dobra, da sem nepomembna, nevredna ljubezni in vsega dobrega, kar mi lahko ponudi življenje. Verjetno bi še vedno vztrajala pri delu, ki sem ga sicer rada opravljala, a mi z leti ni več omogočalo tiste kreativnosti in svobode, ki sem si ju želela. Verjetno bi še vedno trepetala pred osamljenostjo in neuspehom. In verjetno bi še vedno živela iz vloge žrtve. Zato ko dobim vprašanje, ali je vredno delati na sebi, lahko odgovorim le: DA. Absolutno je. Je lahko? Ne vedno, a so rezultati vsekakor vredni vsakega truda.
Glavno vprašanje tako ni, ali je že čas za spremembo, temveč kakšno življenje si želim in kaj lahko storim že danes, da se mu približam.
inspiracije