Zadnje dni večkrat razmišljam, da sem utrujena od vseh informacij, ki sem jim izpostavljena. Preveč jih je. Dobrih, slabih, po TV-ju, po socialnih medijih, govorijo o vsemu, samo o tem ne, kar bi si res želela slišati: normalen pogovor z mano kot zrelo osebo, ki se je ne straši, ne poneumlja, ne jemlje kot neumno in se spoštuje njena pravica o odločanju o sebi. Ne zdi se mi, da sem preveč zahtevna.
Še ena stvar me moti – vse naše življenje je usmerjeno v številke, ki usmerjajo energijo celega sveta v strah – pred soljudmi, pred življenjem, pred prihodnostjo, pred svobodo, pred govorjenjem, …
Pri sebi sem sprejela odločitev, da je treba strahu pokazati svoje mesto. Da postane občasni obiskovalec v mojem življenju in ne podnajemnik, kot bi se izrazila moja prijateljica Tea.
O strahu
O strahu bi lahko zelo dolgo govorili. Vsak normalen človek ga občuti in ni v vseh svojih oblikah slab. Velikokrat nam rešuje življenje. Ta strah je instinktiven, obstajajo pa še strahovi, ki smo se jih naučili preko svojih izkušenj in strahovi, ki so nam jih priučili (starši, okolica), na osnovi njihovih izkušenj.
Ljudje, ki so neustrašni, niso brez strahov, samo naučili so se delovati kljub njim.
Dr. Karl Albrecht v svojem članku pravi, da obstaja le pet osnovnih strahov, ki sestavljajo skoraj vse druge strahove. Ti strahovi so:
1.) Strah pred izumrtjem (pred uničenjem, pred prenehanjem obstoja)
To je več kot le “strah pred smrtjo” – v resnici se ljudje bojimo, da nas preprosto ne bi več bilo. Dr. Albrecht to imenuje eksistencialna tesnoba. To je tisti paničen občutek, ki ga dobimo, ko pogledamo čez rob visoke stavbe ali če preveč globoko razmišljamo o smrtonosni bolezni!
Primeri sprožilcev eksistencialne tesnobe vključujejo temo, letenje, višino in usodne bolezni.
2. Pohabljanje ali telesna invazija – strah pred izgubo katerega koli dela našega telesa
Sproži ga misel na poseg v naše telo ali izgubo celovitosti katerega koli organa, dela telesa ali njegove naravne funkcije. To je strah, ki se v nas sproži vedno, ko imamo občutek, da nismo varni.
Primeri sprožilcev vključujejo: pajke ali kače, živali, kot so psi ali morski psi – ali katera koli žival, za katero menite, da je škodljiva. Tudi tesnoba zaradi gneče, igel, mikrobov, kirurških posegov ali odhod k zobozdravniku spada v to skupino strahov.
3. Izguba avtonomije – Strah, da bi bili omejeni, zaprti, ujeti, zadušeni.
Dr. Albrecht to opiše kot “strah pred tem, da bi bili imobilizirani, ohromljeni, omejeni, zaviti, preobremenjeni, ujeti, zaprti, zadušeni ali kako drugače nadzorovani zaradi okoliščin, na katere ne moremo vplivati.”
Ko govorimo o fizičnem strahu, se ta imenuje klastrofobija, se pa naš strah, da bi nas zadušili, omejili, da bi bili odvisni od drugih, da ne bi mogli skrbeti zase, lahko nanaša tudi na druge situacije v življenju, na primer na odnose.
Primeri sprožilcev vključujejo: predanost, revščino, izčrpavajočo bolezen, staranje. Občutek nemoči ali ujetosti se lahko pojavi tudi v službi, ko vam šef naroči, da naredite nekaj, česar ne želite, in noče o tem razpravljati, vam pa preti, da, če ne boste ubogali, izgubite svojo službo. Tudi večina staršev bo ta strah občasno občutila v obliki preobremenjenosti, ujetosti in omejenosti, ker imajo odgovornost (otroci), ki se ji ne morejo odreči.
4. Ločitev – strah pred zapuščenostjo, zavračanjem in zavrnitvijo
Ljudje imamo močno potrebo pripadati. Velikokrat prav zaradi tega delamo in dopuščamo stvari, ki jih sicer ne bi želeli. Sem spada tudi strah pred samoto in obsojanjem okolice.
Primeri sprožilcev vključujejo: zaključek razmerja, prijateljstva, ločitev ali smrt ljubljene osebe. Ta vrsta strahu se lahko sproži tudi, ko se odnos poglobi in okusimo ranljivost – kaj se zgodi, če me zapusti ta oseba, na katero se zanašam? Gre torej strah za pred intimnostjo. Prepir ali nesoglasje z nekom, ki nam je pomemben – doma ali v službi.
Ste opazili, da je to, ko nas nekdo ignorira ali nam daje “tiho mašo”, pogosto slabše kot vpitje?
Sprožilci so lahko tudi manj očitni – podaljšana ločitev, tudi prostovoljna, lahko podzavestno sproži to vrsto strahu.
5. Ego-smrt
Strah pred ponižanjem, sramoto ali katerim koli drugim mehanizmom globokega neodobravanja, ki ogroža izgubo celovitosti samega sebe; strah pred razbitjem ali razpadanjem zgrajenega občutka ljubezni, sposobnosti in lastne vrednosti.
Dr. Albrecht je to vrsto strahu poimenoval “ego smrt”. Vsi se moramo počutiti ljubljeni, vredni ljubezni in imeti svojo vrednost v svetu. To nam omogoča zdrave odnose z drugimi – in s seboj.
Sram je lahko mučen občutek. Ne samo, da se lahko počutimo fizično slabo, da nas mrazi, zardevamo ali (v ekstremnih situacijah) občutimo fizično bolečino, želimo se splaziti v mišjo luknjo in izginiti. Sram in ponižanje lahko ogrozita ali uničita naše prepričanje v lastno vrednost, občutek da smo vredni ljubezni in našo vrednost v svetu na splošno.
Primeri sprožilcev vključujejo: neuspeh, kritiko, ustrahovanje, viktimizacijo, napake, javni nastop. Obstajajo resnični sprožilci sramu, na primer takrat, ko nas ujamejo v laži ali storimo kaj, kar družba smatra za narobe. Občutki sramu in ničvrednosti pa se pogosto sprožijo tudi tako, da pričakujemo sodbo ali kritiko (s strani sebe ali drugih), ko nam gredo stvari po zlu – izgubimo službo ali pustimo hišo odklenjeno in nas okradejo.
Včasih se, ko smo žrtev – pa naj gre za posilstvo, ustrahovanje ali obrekovanje, počutimo osramočeni in ničvredni – dobesedno “vredni manj”. Odvisno od tega, kako občutljivi smo, lahko sram sprožijo celo na videz majhne stvari, kot je pozabiti poslati rojstnodnevno voščilnico, prejeti očitek, da smo sebični (naj bo to res ali ne) ali pa se nam je ponesrečila večerja.
Ko opustimo svoje pojmovanje strahu kot nabijanja zlih sil v nas – freudovski motiv – in začnemo strah in njegova spremljevalna čustva videti kot informacijo, lahko o njih razmišljamo zavestno. In bolj kot bomo lahko jasno in mirno artikulirali izvor strahu, manj nas bodo strahovi prestrašili in nadzirali. dr. Karl Albrecht
V katerem “strahu” se najbolj najdete?
Moj koktejl je zanimiv
inspiracije