Nekateri bodo rekli, da je strah nasprotje ljubezni. V tem učenju se začenja vojna, vojna znotraj nas.
Ljubezen namreč nima nasprotij, saj je sama po sebi celota in je ni mogoče deliti.
Ljubezen je polje, v katerem vse prehaja, iz katerega se vse rojeva, vključno z začasnim občutkom strahu, ki nas zajame kot velik val.
Ljubezen je prostran, nežen prostor, iz katerega vznikajo vsa čustva, občutki in zaznave, se igrajo v svetlobi in temi ter se nato razpustijo.
Tako kot oblaki na nebu nikoli ne morejo zakriti čistosti neba, tudi začasen ples strahu ne more omadeževati mogočnosti tega, kar si.
Hrepenenje po stanju brez strahu je častno in sveto. Ampak to spoznanje je možno šele, ko si dovolimo biti intimni s strahom samim.
Opusti besedo strah in vstopi v samo jedro strahu, v občutke, čustva ter nežne in boleče zaznave, ki se dvigajo, da bi se integrirale v celoto. Bodi intimen z njimi.
Nekaj zelo čistega hrepeni po tem, da bi bilo slišano, objeto. Da bi bilo sprejeto nazaj v prostrano celoto.
Drzni si videti, da ti boleči občutki niso tvoji sovražniki, ki so prišli, da bi te uničili, ampak so skrivni vodniki, ki so tukaj, da ti razsvetlijo pot.
Ko jih v polnosti začutiš in objameš v zatočišču modrega, divjega sočutja, se bo strah razkril kot nič drugega kot ljubezen v preobleki.
Surovo življenje vijuga skozi tebe, prevzema katerokoli obliko, ki te bo v polnosti odprla skrivnostnosti. Celo strah, ko se ga več ne bojiš, se pokaže takšen, kot je – portal v sijajnost.
Če boš sprejel celo svoj strah kot ljubimca, se bo iz te združitve porodilo novo življenje, vzklilo bo novo seme. Takrat ti ne bo več treba prakticirati agresije nad seboj v imenu in pod pretvezo duhovnosti. Lahko boš nežen s seboj. Vedno in povsod.
Strah ni nasprotje ljubezni, saj ljubezen nima nasprotij.
inspiracije