Se zavedate, da imajo njegove besede čisto drugi pomen od tega, kar ste dejansko razumeli vi? In ne, ni kriv on tega, krivi so vaši vzorci in prepričanja v podzavesti, ki vsake besede razložijo v krogu emocij, ki jih nosite v sebi.
Kako zelo znotraj določenih vzorcev smo, nam je že čisto jasno, a vseeno se včasih zgodi, da si določene besede intrepretiramo čisto po svoje. Oseba nam nekaj pove ali razlaga, naše misli pa kot da bi odpotovale v neznano, nekam nazaj v preteklost in že smo v pomoti, mislili, da je mislil ravno tisto, kar nas je nekoč že zabolelo. Vsak odrašča v svojem mikrosvetu in vsak si prav vsako besedo, besedno zvezo ali stavek razloži po svoje, zato večkrat pride do vprašanja; “Ali je res to rekel? Le zakaj?”
Besede znajo boleti in včasih tisti “nisem tako mislil” ni dovolj kot opravičilo in četudi smo si zadevo razložili čisto po svoje so na dan prišli stari občutki, spomini in čustva, ki v nas prebudijo težke energije. Četudi res ta oseba ni tako mislila, se v naši glavi že odvija tisti stari znani film in večkrat znamo iz tega narediti cel kaos. Veste zakaj?
Besede določene osebe ali njegovo reakcijo smo si namreč razložili čisto po svoje, kot smo bili vajeni, izvor najdemo daleč v otroštvu ali celo v prejšnem življenju. Lahko so na določene naše stvari grdo reagirali naši starši ali družba, lahko smo bili obtoženi čisto po krivem ali so na nas kazali s prstom… Kakorkoli že, zadeva je ostala znotraj nas in vsakič, ko jo nekako podoživimo (četudi zgolj z besedami) iz nas butne stari prah in vse emocije z njim. Tista vročina, ki zajame celo telo, ko se naša duša upre, reagira kot ve in zna in se vsaka celica v našem telesu pripravi na boj ali obrambo. Včasih je reakcija tako močna, da je kreg neizogiben in zna se zgoditi, da oseba vključena v vse to niti ne ve česa je kriva.
Vzorci, ki jim sledijo take reakcije so prav tiste, ki jih že vedno nosimo v sebi, ki so nas motile, ko smo odraščali, mogoče na drugih, ki jih nikakor nismo sprejeli in tako naprej. Včasih se zgodi, da se še posebej me ženske znajdemo v maminih čevljih (kar smo si še posebej obljubile, da se ne bo zgodilo) in na kakršnokoli podobnost odnosa našega partnerja do nas, obtožimo kot “ne bom kot moja mama” in partnerja večkrat zaradi te primerjave spravimo v kočljiv položaj.
A vendar je prav tako! Kljub temu, da se določene emocije ponavljajo in znjimi tudi dogodki, je zadaj tehten razlog. Rešiti se morate vendar tega, to je vaša blokada, vaše napačno prepričanje ali popolnoma zgrešen vzorez o življenju ali ljubezni, ki ste ga prejeli od zunaj. Življenje je vendar lepo, vsi imamo pravice do svobode in svobodnega odločanja za svoje življenje, kdo pravi, da je moški tisti, ki odloča in ženska tista, ki uboga? Pa kje so že ti časi? Panti vek, kajne, a vendar se še danes to dogaja!! Navada je železna srajca in nekateri se jo držijo kot pijanec plota. Ne pomislijo pa da s svojim mišljenjem vedno znova ranijo ljudi okoli sebe, omejujejo svobodno voljo bližnjih in tudi svojo.
Vedno moramo pomisliti kako bo reagiral sogovornik na naše besede, nekatere zares znajo zaboleti in verjamem, da se prav vsako stvar zna in zmore razložitii na človeku jasen in neboleč način. Če pa govorite iskreno, sočutno in iz srca, pomeni, da morate povedati nekaj, kar nekdo mora sličati. Takrat lahko brez slabe vesti poveste, kar vam leži na duši in sigurni ste lahko, da vam bo sogovornik za to nekoč zelo hvaležen.
Spomnim se sebe ob določenih partnerjevih besedah. Kot da bi me strela udarila, bum, “je res to rekel? “Zakaj se obnaša kot moj oče do moje mame?” Vsaj taka je bila moja intrepretacija mojih besed, prava razlaga tega, kar je rekel pa je bila čisto druge narave, ampak jaz sem morala stvar tako razumeti kot sem jo, da sem ozavestila svoj čisto osebni problem, ki je bil povezan z odnosom mojega očeta do moje mame.
Otroci so kot spužve in mi nismo bili niti malo drugačni. Sicer smo veliko pozabili, a naša podzavest je program naložila, tam ostaja in dokler ga ne zamenjamo za novega, nam bo ta stari disk pošteno lomil živce in grenil življenje, vse dokler ne bomo dojeli, da je čas za novega – sebi prijaznega – ljubeznivega in sočutnega! Tistega, ki odpušča in dopušča in razume, da ima vsaka beseda svoje mesto in da moramo pomisliti, ko le ta zaboli. V tem primeru ima še večje sporočilo in na mestu je, da se vprašamo kaj nam sporoča in kako se bomo rešili vseh slabih emocij, ki nam vzbuja.
inspiracije