Pa smo pri novi temi, ki na koncu vključuje tudi vprašanje o tem ali nekoga zares ljubimo kadar si ga lastimo. Moj, moja, karkoli že, dejstvo je, da ne moremo biti nikogršnja last in da je zares srečen v odnosu samo nekdo, ki je ob vsem tem tudi svoboden. “Ja, veš, midva morava hoditi po isti poti, če želiva biti skupaj celo življenje!“ Iz katere pravljice je pa to? Ne moreva hoditi po isti poti, vsak ima samo svojo, lahko pa najini poti hodita drug ob drugi s tem, da se imava skupaj lepo, da imava nekaj skupnih, močnih točk in da življenje jemljeva kot dve različni osebi, ki sta skupaj zato, ker se imata rada in se zabavata.
Moja pot je samo moja in moja svoboda je nekaj, kar mi pomeni zdaleč največ. Seveda se je moja svoboda zmanjšala ali bolje rečeno nekako omejila odkar sem poročena in še bolj odkar imam dva otroka. Ja, ne morem početi kar bi se mi zljubilo, urnike imam in obveznosti, ki se tičejo tudi drugih, dragih oseb v mojem življenju. Kot smatram, da dobimo otroke na posojilo pa lahko v določenem trenutku trdim, da na isti način dobimo tudi partnerja. V odnosu z neko osebo doživimo vse in še več in skozi ta doživetja rastemo in se učimo. Partner je torej na nek način tudi učitelj, naše zrcalo, ki nas stalno opozarja na lastne napake, za katere večkrat trdimo, da so njegove. Ne, naše so in ko se tega začenjamo zavedati, lahko veliko rešimo pri sebi in postanemo svobodni v vseh pomenih te besede.
Ne, on ni moj, niti od svoje matere in očeta ni. On je samostojen, odrasel človek, ki ve kaj si želi, ki razume in čuti svojo vrednost in pozna svoje sposobnosti. On ni moj in jaz nisem njegova. Golo dejstvo! Sva dva človeka, ki sta se odločila za življenje v dvoje, ker nama je skupaj lepo, ker se razumeva, ker se potrebujeva in na koncu zato, ker se ljubiva. Ne vem, če bo tako celo življenje, tega si ne bi upala trditi, prav tako svojega zakona ne bom na veliko hvalila kot to radi počnejo nekateri. V zakonu in v vsakem odnosu so tudi grde stvari, težki trenutki in na koncu tudi osamljenost. V zakonu in v paru doživiš lahko zares vse, zato ne, ne hvalim svojega zakona. Srečna sem in zadovoljna, ampak samo zato, ker tako funkcioniram kot samostojna oseba. Če sem srečna jaz, je srečna tudi moja družina. Če je vesel in zadovoljen moj partner pa je vse še lepše, ker se na ta način celota zaokroži, otroci lepše funkcionirajo v takem paru in čutijo močno tudi prisotnost dve samostojnih oseb, ki sta se odločila, da naredita družino.
Isto želim tudi svojim otrokom. Nočem, da bi živeli v odnosu odvisnosti ali prisvajanja določenih ljudi, hočem, da so v odnosu samo tisto, kar so in da so srečni.
Ne maram odvisnosti, ljubosumja, lastitve, spreminjanja človeka in tako naprej. To vse ni ljubezen, to je vse tisto, kar nočemo v svojem odnosu. Ko si dva zaupata in ljubita si hitro odpustita, s časom tudi pozabita na nesrečne dogodke in grde besede in živita v miru drug z drugim. Nobenega dvoma o tem kaj dela drugi in kaj ne, nobenih vprašanj ali mi je zvest ali ni. Ne obstajajo sploh in četudi vedno znova ljudje trdijo, da je samo zaljubljen človek ljubosumen, je to daleč od resnice. Še več, če bi moj moški storil kaj kar ni v skladu s pravili in neumnimi omejitvami družbe, mu to sploh ne bi zamerila. Samo človek je in kot takemu se lahko zgodi čisto vse. Vemo kakšne so naše želje, fantazije, kakšne omejitve in predsodke nosimo v sebi, kako spodaj smo pod vsem realnim možnim slikam, ki pa jih bomo, precej verjetno še v tem življenju, kmalu doživeli.
Ne, on ni moj, niti jaz nisem njegova. Svobodna sva oba in delava prav vse tisto, kar bi počela, če bi bila sama.Poslušava najine želje in najino telo, delava tisto, kar začutiva da morava, govoriva iskreno in brez pretvarjanja in kot taka se ljudem večkrat zdiva neumna. In to samo zato, ker ne paševa v njihove okvirje, ker sva zdaleč bolj svobodna od njih in prej kot drugo, zato ker sva srečna. Srečni ljudje grejo nekaterim malo na živce, sploh tistim nesrečnim.
Še več, tako iskrena sva, da je takoj jasno kdaj nama je manj lepo oziroma kdaj se ne strinjava pri določenim stvareh. Ja, veva, da je v zakonu tako, da ne mora biti vedno lepo in super. Ravno nasprotno, presneto težko zna biti, naj bo to jasno vsem. Ni me sram priznati na glas, da nisem popolna, ne jaz ne moj zakon.
Biti v odnosu torej ne pomeni biti ujet v nekem kalupu vsega tega, kar so kot zakonci doživljali naši starši. Svoboda je zadnja stvar na katero pomislim, ko se spomnim svojih staršev. Zato je prav svoboda tista po kateri sem vedno hrepenela. Ampak kot ženska sem hrepenela tudi po družini, otrocih, lepemu odnosu in ljubezni. In vse to sem tudi dobila. Ne zato, ker imam srečo, ampak zato ker verjamem, da si mene nihče ne lasti, da si jaz nikogar ne lastim, da se družim s komer želim in da prav isto počne moj partner. Sva dva svobodna človeka, ki živita skupaj. Sicer sva potrebovala leta in leta, da sva prišla do te razsvetljene točke v ljubezni, ki nama obema dovoli, da sva preprosto to kar sva, da se izražava, si izpolnjujeva želje in živiva drug z drugim. Ja, veliko sva skupaj predelala, pretrpela, veliko sva se kregala in kričala drug na drugega. Sedaj se pa pogovarjava, sproti rešujeva najine probleme in se poslušava.
Strah pred izgubo je tisti, ki v nas vzbuja vse nagativne emocije do določnega človeka. Ko pa tega strahu nimaš več, osvobodiš sebe in partnerja in si samo v dopuščanju, da se ti lahko zgodijo samo lepe stvari, tako z njim, kot z drugimi.
inspiracije