Vsak izmed staršev, ki ima doma najstnico, se najbrž strinja z menoj, da so ta leta burno in nepredvidljivo obdobje življenja.
Možgani najstnice se namreč razraščajo, na novo organizirajo in vzpostavljajo nevronske povezave, ki usmerjajo njeno delovanje, čustvene odzive, razmišljanje in analiziranje ter – ne pozabimo na nekaj povsem normalnega v tem obdobju – njeno marsikdaj neprestano ubadanje s svojim videzom. Globoko v možganih se namreč vzpostavljajo procesi in vznikajo spomini iz kolektivne podzavesti o tem, kako biti ženska. Velikokrat začne dekle sebe presojati v primerjavi z vrstnicami in privlačnimi ženskami, ki jih vidi v javnosti, na televiziji … Povsem normalno je tudi, če je najstnica obsedena z vprašanjem, ali se določenemu fantu zdi privlačna, saj njeni hormoni v možganih ustvarjajo prepričanje, da je priljubljenost pri fantih najpomembnejša stvar na svetu.
Zaradi vzpostavljanja novih povezav v možganih prihaja do vse pogostejših in močnejših konfliktov, ko se najstnica bori za lastno identiteto in neodvisnost. Razvija tiste dele sebe, ki jo delajo žensko – sposobnost komuniciranja, vzpostavljanje prijateljstev in drugih pomembnih vezi ter skrb za najbližje. Njeni možgani prvič izkusijo valove estrogena in progesterona, ki se v rednih mesečnih presledkih izločajo iz jajčnikov. In ne smemo niti za hip pozabiti, da se ti valovi lahko razlikujejo iz dneva v dan.
Zaradi novih hormonskih tokokrogov postaja še občutljivejša za čustvene odtenke, kot so (ne)odobravanje, sprejemanje/zavračanje. Ob nekaterih dneh bo njena samozavest trdna, ob drugih se bo zdelo, da se je sesula v prah. Dekleta se močneje odzivajo na stres v odnosih, medtem ko fantje na spodbijanje svoje veljave. Zaradi konfliktnih odnosov lahko najstničin sistem dobesedno ponori, saj potrebuje sprejemanje in družbeno povezanost, za razliko od fantov, ki bolj kot to potrebujejo spoštovanje in višji položaj v moški hierarhiji.
Dekleta, ki že imajo menstruacijo, so v prvih dveh tednih cikla, ko je raven estrogena visoka, načeloma bolj družabna, sproščena med ljudmi, v zadnjih dveh tednih cikla, ko se dvigne raven progesterona, pa količina estrogena upade, zaradi česar lahko postanejo razdražljiva in morebiti želijo biti sama. In s tem ni nič narobe, je zgolj pozitivno, če se čimprej navadijo prisluhniti svojemu telesu in občutkom in tako prihranijo energijo, ker vedo, kdaj se preprosto umakniti in si prisluhniti.
Dejstvo je, da so pri ženskah govorna področja v možganih večja kot pri moških, zato ne preseneča dejstvo, da dekleta v povprečju veliko več govorimo, poslušamo in dnevno uporabljamo od dva- do trikrat več besed kot fantje.
Pogumno Unikatko zanima življenje in v prvi vrsti ona sama
Po dveletnem delu mladinske voditeljice in kasneje triletnem poučevanju v osnovni šoli sem se odločila, da je nastopil čas, da tematike in metode, ki jih lahko srečamo na obeh področjih, združim in prilagodim za dekleta, ki si želijo odgovorov na marsikakšno vprašanje – predvsem o življenju in še bolj o sebi. Nastal je program z naslovom Pogumna Unikatka, ki dekletom ponuja počitniške tabore, vikend delavnice, enodnevne delavnice in cikle delavnic (po 2–3 ure). Začenjamo s počitniškimi tabori na Debelem rtiču – najmanj okrnjenem delčku slovenske Obale.
Program delavnic Pogumna Unikatka
Ker je pogovor tisto lepilo, ki najstnico poveže z najstnico in v katerem najdemo ženske uteho in pozitivne občutke, tudi delavnice Pogumna Unikatka temeljijo na zaznavanju in deljenju zgodb, misli, občutkov skozi pogovor, ples, petje, risanje, pisanje, ustvarjanje, igro vlog, skupinsko delo, po potrebi individualne konzultacije z izvajalkami, jogo smeha, vadbo 8 zakladov … Osnova vsake izmed delavnic je vsebinska iztočnica (samozaupanje, pogum, moč misli, odnosi, mesečni cikel in njegovi izzivi ter prednosti, hormoni, motivacija, samozavest, meditacija, zero waste koncept …), ki ji sledijo prej naštete dejavnosti. Z dejavnostmi se najstnice učijo odgovore iskati v sebi; da je vsako njihovo občutenje pravilno ter na primeren in sočuten način izraziti to počutje; učijo se izhajati iz sebe, kako je moč v sodelovanju (in ne toliko v tekmovanju); da se ne primerjajo z drugimi, temveč v prvi vrsti s seboj, saj so edinstvene; da je deljenje zgodbe skrb za druge, saj jim s svojo zgodbo lahko pomagaš ozavestiti del njih samih; učijo se tudi poslušati in biti slišane.
Verjamem, da nam skupaj lahko uspe še bolj razumeti spreminjajočo se naravo najstnice in z novim znanjem in izkušnjami lahkotneje in še bolj pristno ustvarjati odnose z našimi otroki.
Petra Aškerc, univ. dipl. ped.
Del besedila je povzet po knjigi:
– The Female Brain avtorice Louann Brizendine (Morgan Road/Broadway Books, 2006).
inspiracije