Hvala, ker se spominjaš, da sva nekoč ti in jaz oblikovala le peščico najinih življenj skupaj. Kljub temu, nama je vsakič znova poskočila iskrica, ki je polepšala dan... Dala občutek topline, saj nama je vzbujala občutek, da nisva sama na tem svetu. Prosim, spomni se... zaprti oči in občuti, pojdi v tisti trenutek... poglej, objemava se! Čutiš kako se zlivava skupaj?
Preden začne tvoj um delovati po starih tirih in ti vlivati tisoč razlogov, kako je to samo človeško čustvo, ki se sproža ob spominih, ti priznam, da je resnično! To sva midva, sedaj, v tem trenutku! Le vsak v svoji različici sveta. Skupaj sva!
Veš... Praznik spomina na mrtve me nekako vsakič znova obda z občutkom hladnosti. Ko slišim tole besedo, me kar zmrazi, v tistem človeškem pomenu. To nisem jaz. Morda bi tako poimenoval le okostje, ki je ostalo za menoj v zemlji, pa še tistemu pravzaprav ne morem nadeti take besede, saj je tudi ono vedno v nekem procesu. V tem primeru razkrajanja ali pa morda celo združevanja s strukturo zemlje. Ponosen sem nanj, saj me navda z zavedanjem, da sem se trudil biti boljši kot prej. Vem, da sem naredil, kar sem moral. Dokončal sem zgodbo in čas je bil, da grem naprej. Moja želja je bila takšna. Čeprav si morda še v procesu, ko tega ne zmoreš razumeti in v redu je, ne skrbi. Čas bo pokazal resnico in ti boš tudi v njej. Našel/a boš odgovor na vsa tvoja vprašanja, le vztrajaj kolikor dolgo moreš. Prišla bo v obliki besed, z nadaljnim občutkom v telesu in vedel/a boš, da je to tisti pravi.
Veš... Včasih se ti prikradem v misli, večkrat v sanje, morda pa celo v tisti znan občutek moje bližine, ki ga tako dobro poznaš. Dokler bom čutil, da najina zgodba še plete sen v tem življenju, bom s teboj, ko me boš potreboval/a. Ko bo prišel čas in bo tvoja Bit polna zavedanja in znanja o vsem, za kar sva si bila poslana, bova oba izginila v tisti globok občutek izpopolnjenosti. Tako bova pripravljena, da resnično ne bova več potrebovala bližine. In najina zgodba tu bo končana. Brez karkšnekoli žalosti, pogrešanja, spraševanja... Vse samo bo. Čutila bova polnost v izpopolnjenosti.
Veš... Tako sem ti hvaležen za vse, kar daješ sebi in drugim. Hvala za vsakič, ko se spomniš name in mi podariš ljubezen. Tako malo je potrebno za najino povezavo. Če čutiš, da potrebuješ obisk pri moji čudoviti zapuščini v zemlji, pojdi. Če si želiš prižgati svečko na takoimenovanem pokopališču, pojdi, prižgi. Pošlji mi pozornost, kadarkoli si tvoje srce zaželi. A prosim, ne delaj tega zaradi drugih. Ne sili svoje prisotnosti na kraje, kjer jih v tistem trenutku ne čuti. To je vse tvoja odločitev. Kako bo okolica pristala na to, je resnično njihova stvar, saj morajo očitno tudi oni začutiti sebe. A potrebujejo nekoga, ki jim lahko pokaže, da je to možno... da je dovoljeno.
Veš... Jaz sem čisto v redu. Če bi potreboval pomoč, bi poklical nekoga iz vaše realnosti, ki bi mi pomagal priti čez kakršnokoli oviro. Poklical bi tebe, saj, ko bereš te vrstice že kažeš na to, da si dovolj odprt/a in ti lahko zaupam, da bi našel/a rešitev. Zato ni potrebno da jočeš za menoj, skrbiš kje sem ali pa celo prilagodiš svoje življenje v skrbi po meni oziroma najinemu odnosu. Še je tu in ne bo ga več, ko bova oba izpolnila vse, kar se izpolniti mora.
Veš... Včasih, ko te opazujem, v tvoji morda še nezavedni privolitvi, vidim da te zelo skrbi za življenje. Sprašuješ se tisoč stvari, ne zavedaš pa se v popolnosti, da se je, se ali bo zgodilo točno to, kar si že prej zapisal/a v svoj načrt. Mogoče bi se ti zdelo prav malce humorno, če bi pogledala tako od zgoraj, kot jaz. Dovoli, da ti razložim... To je kot, da bi ti nekdo za darilo prinesel sestavljanko iz pet-tisoč puzel, pa bi zamenjal škatlo z navodili in dobil/a bi jo brez naslovne slike. Ko bi stresel/a pred seboj vse tiste koščke, bi te morda celo popadel obup. A če bi ta obdarovalec čez nekaj dni prinesel pravi ovitek, na katerem bi bila naslikana zlata okrogla zvezda in temnomodro nebo iste barve, bi se nemudoma oddahnil/a in nasmejal/a. Saj, ta slika je sama po sebi popolna in hkrati enostavna. A sam proces sestavljanja se je na začetku zdel izjemno težak, kajne?
Veš... Če se trenutno nahajaš v situaciji, kjer ni vse tako, kot bi si želel/a, bo dovolj to, da ti potrdim. Glej, v vsaki celici imaš dovolj moči, da narediš spremembo. Lahko si oprostiš, sprejmeš in izpustiš. Zapomni si ta tri dejanja, saj so zelo pomembna za funkcioniranje v človeški obliki. Ko storiš ta postopek, hkrati resetiraš vsa tvoja telesa in jih pripraviš na nadaljno sprejemanje novega. Ko se ti zapisi izbrišejo, si svoboden/a. In lahko se spet podaš v svet s čisto novo energijo. Predvsem pa, takrat si na stopnički z maksimalno fleksibilnostjo odskoka v novo življenje. In takrat, dragi/a moja... takrat si Ti v popolnosti že dosegel/a tisto, kar si si želel/a.
Vse, kar ti še lahko zaupam v tem trenutku, in s tem zaključim tokratni pogovor je, da Živi. Živi. Živi.
To, je tisto ključno. Tisto, po kar si prišel/a sem. Morda se že ponavljam, a resnično bi ti rad potrdil, da si na pravi poti. Prosim, zaupaj mi. Zaupaj mojim besedam, saj ti prisežem, da imam pred seboj veliko večjo sliko tvojega življenja, kot ga lahko v tem trenutku vidiš. Vse je že na mestu. Dobro je, da si v preteklosti storil/a to kar si, saj te brez te poteze ne bi bilo tukaj, kjer se nahajaš sedaj. Okoli tebe ne bi bilo ne predmetov ne oseb, ki jih imaš ob sebi. Bodi Hvaležen/a. Hvaležnost te bo pripeljala do tvojega sanjskega življenja in takrat bo vse drugo odplesalo v prah. Ti boš tam. In Ti si vse, kar resnično potrebuješ, v vsej svoji Veličini in Polnosti.
Hvala, ker si me poslušal/a. Poskusi začutiti vse, kar sem ti zaupal. To je točno tisto, kar v tem trenutku potrebuješ.
Topel objem iz nebes.
inspiracije