Pozdravljeni
Kar nekako ne morem verjeti, da se je spet izteklo eno leto in zakorakali smo v novo desetletje, jaz verjamem, da v čisto posebno leto 2020.
Res se ga veselim.
Moje življenje je ena sama velika sprememba. Odkar sem opravila pred dobrim letom in pol svojo prvo Access Bars delavnico je vse postalo igra, zabava, izbira, vedoželjnost in iz meseca v mesec vse večja hvaležnost in radost.
Da ne bo pomote, moj vsakdan še vedno ni samo zabaven in lep in srečen. Še vedno delam korake, sem in tja padem a se spet poberem. Še vedno se vsak dan, no včasih tudi ne več vsak dan, zalotim, da se jezim in sem v krču in me je strah in potem se spomnim, da imam orodja, da lahko postavim novo vprašanje, da lahko naredim kak čistilni izrek, da sem lahko v vprašanju, “Komu to pripada?” ali ” Zanimiv pogled, da imam tak pogled.” ali “Zanimiv pogled, da ima nekdo drug tak pogled.” in če slučajno kdaj ne deluje, tudi ko vztrajam, lahko pokličem katero izmed kolegic v Accessu in ponavadi takoj najdemo kje sem se zataknila in spremeniva energijo in spet vse steče….
A tako preprosto je to, boste rekli? Da res je tako preprosto. In res je potrebna samo odločitev in izbira. Kajti, ko mi izberemo, se vse lahko spremeni. Ko spremenimo nek svoj fiksni pogled, ali ko svoje dolgoletno prepričanje spremenimo v vprašanje, recimo “Kaj vse je še mogoče?”ali “Kako je lahko še boljše kot to?” in še bi jih lahko naštevala, se naše življenje dinamično spreminja.
Naša prepričanja so tista, ki krojijo kakšna so in kakšna bodo naša življenja. Določajo kakšna je naša trenutna realnost. Ko se odločimo oz izberemo, spremenimo prepričanje in smo preprosto v vprašanju in ne iščemo odgovora, temveč smo v dopuščanju in si dovolimo prejemati od vsepovsod in od vsakogar, se nam naše življenje, počutje, zdravje, finance….čisto vse, začne dinamično spreminjati.
Tudi jaz sem na začetku dvomila, se lovila in se čudila. Kajti moj um, moj ego, mi ni dovolil sprejeti in verjeti, da je tu ključ do vsega.
Biti v dopuščanju, prejemati od vseh in od vsega, ne soditi, nikogar in predvsem ne soditi samega sebe in samo izbirati, biti v vprašanju in vstopati v vse več zavedanja in lahkotnosti….. ne zagotovo mora biti težje, bolj naporno…. Tako so nas namreč vedno učili in vzgajali. Da se moramo truditi, boriti in si zaslužti, da mora biti težko. Vse je borba in potem, če si vztrajen in se odrekaš in si ponižen in še in še in še, no potem pa morda uspeš. No pa še v pravem času in v pravi družini se moraš roditi… saj verjetno poznate vse to? Seveda je še več, mnogo več, teh pogojev, ki bi jih morali izpolniti.
Potem pa ugotoviš: Tudi če nisem tako zelo popolna in vse ostalo zgoraj našteto, sem v resnici vredna in popolna in mi pripada vse in nam vsem pripada vse, že samo zato ker smo.
Najprej moramo sprejeti sebe. Prenehati biti neskončni boj in biti v dvomu do samega sebe. Moramo biti hvaležni zase, za svoje čudovito telo in doumeti, da smo popolni takšni kot smo. Sprejeti, da je naše telo tisto, ki bi ga morali dnevno spraševati kaj si želi in kako in kdaj si kaj želi. Kajti to telo je tisto, ki ga imamo tu in zdaj in ima svoje zavedanje in nam bo vedno povedalo kaj je najbolje zanj in posledično tudi za nas. Neskončno bitje, ki mi smo, ne rabi ničesar. Naše telo je tisto, ki rabi obleko, rabi hrano, pijačo, rabi zavetje, dom… Telo je tisto, ki čuti, nam pove kaj je dobro, orgazmično, preko njega lahko uživamo radosti naše matere zemlje.
Mi pa ga tako pogosto sodimo in mu ukazujemo, ga omejujemo in se od njega ločujemo.
O vsem tem bi lahko še veliko pisala oz bi se lahko pogovarjali še ure in ure. In se bomo, kadarkoli boste želeli, kadarkoi boste izbrali kak tretma z mano ali morda kako delavnico pri meni. Accessove delavnice so tisto neskončno povabilo v več sebe, v več zavedanja in v več radosti. Na delavnicah se posvetmo vsem tem vrašanjem. Odklepamo svoje telo, povsod tam kjer smo vanj zaklenili bolečine, prepričanja, neskončne poglede, ki nam branijo izbrati več. Na delavnicah spreminjamo svoje prihodnosti.
Danes želim biti povabilo, da v tem novem letu, vsaj občasno izberete nekaj drugačnega, si kdaj prisluhnete, se pohvalite, objamete z dlanmi svoj obraz in začutite svoje telo in ste zanj enostavno in preprosto hvaležni in poskusite začutiti, kako neskončno hvaležno vam je telo, ko ga sprejmete. Nagradite se za male korake in ne sodite se za napake.
V zadnjih nekaj dneh sem kar nekajkrat na spletu in drugod zasledila zapise ljudi o tem kaj vse se jim je zgodilo, kako dolgo so v poslu, kaj vse so spremenili, naredili, kje vse so našli radost in srečo in za kaj vse so hvaležni.
Včasih sem se spreševala, kako se v resnici čuti ali zazna to hvaležnost? Kako veš, če si res hvaležen? Ali ljudje to le rečejo, ker pač morajo nekaj napisati ob vstopu v novo leto?
Danes pa sem začutila, da to enostavno veš. Tudi sama sem se zašla v vprašanju, kaj se je pa meni spremenilo? Kaj sem jaz naredila drugače v zadnjem času? In preplavile so me takšne super energije. Pred očmi so se mi zvrstili prizori vseh naših delavnic, vseh seminarjev, ki sem jih obiskala samo v zadnjih dveh letih in preletel me je tak občutek sreče in veselja. In zavedanje, da resnično živim. Zavedanje, da resnično lahko izberem vsak dan nekaj novega in drugačnega in da je to tako zelo preprosto, pa čeprav, kak dan mislim da ni
In nenazadnje hvaležnost, za vsa orodja, ki me hitro vrnejo nazaj v vedenje in zavedanje, ko zaniham in ko podvomim. In hvaležnost, ker lahko delim vse to z vami, ki to seveda izbirate.
Danes sem potem tudi jaz pogledala katerega leta sem se ponovno podala na samostojno pot podjetništva. Zakaj ponovno, kajti to sem že enkrat izbrala, pa obupala in nato ponovno izbrala. In za to sem si še posebno hvaležna, kajti takrat, ko sem prvič odnehala, sem to občutila kot poraz. Verjela sem, da ne zmorem, da nisem dobvolj dobra, da so vsi drugi boljši. Obupana, sem odšla iskat nazaj neko redno službo in ponovno prepustila svoje življenje v roke drugih. Spet so drugi namesto mene izbirali, kdaj, kako, koliko….. bom imela, delala, dopustovala in še in še, saj poznate. Skočila sem nazaj v “škato”, v omejitve te reanosti. In bila nesrečna.
Danes sem ponosna, da sem izbrala, da sem ponovno skočila izven te “škatle”, da sem verjela in še verjamem, da je vsem nam na voljo življenje nad to realnostjo.
1.1.2012 sem ponovno stopila na to pot. Torej letos 2020 sem že 8 let ponovno samostojna in zadnji dve leti je končno tudi vse dobilo smisel, potrditve in še večji zagon. Skozi teh 8 let sem velikokrat bila bitko sama s seboj in bila velikokrat na meji, da obupam. Danes sem hvaležna da nisem. Danes, predvsem po “krivdi” Access Consciousnessa vem, da me vesolje vedno podpira. Danes si upam, verjamem in sanjam in izbiram. Vem kaj pomeni biti hvaležen in vse to bi vam rada predala. Zdaj vem kaj najraje počnem in to izbiram vsak dan.
Nikoli ni prepozno, za nobeno izbiro. Meni je končno vseeno kaj drugi mislijo, kako drugi živijo in ali me sodijo ali ne. Delam, pojem, se smejim in jokam in delim s svetom, vse kar sem, vse kar znam in se pridno izobražujem naprej.
Obejmite se, vzemite življenje v svoje roke in živite življenje po vaši meri. Postavite se na prvo mesto in BODITE VI.
Spodaj napisano sem si sposodila, ker se me je dotaknilo. Morda se bo tudi vas.
Objemam vas in vas imam rada, vse, tudi tiste, ki ste drugačni in ne bomo nikoli nič počeli skupaj, a končno dopuščam, da smo, kar smo.
Barbara :-)
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom.
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem.
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
– Martha Medeiros
inspiracije