Nekoč je bil velik svet. Cel planet. Z napredkom je čez noč postal majhna vas.
Sredi te vasi, na najlepši lokaciji, so živeli zelo srečni, zadovoljni ljudje. Vsak je živel svoje življenje, sosed ga ni zanimal. Bili so tako zelo zaposleni sami s seboj, svojimi obveznostmi, svojim krogom ljudi, da niti niso imeli časa pomisliti na soseda. Njihov svet je bil varen. Pa kaj, če sosed živi slabo, v revščini, se njegove otroke izkorišča. Saj so tam za hribčkom, ne vidi se jih… Daleč od oči, daleč od srca. Glavno, da so imeli oni neskončno dobrin, ki so jim prinašale veliko zadovoljstvo. Vsaj tisto hipno, da lahko navzven kažejo sijoče obraze.
Nekoč pa je pri eni hiši tam za gričkom, ki se je imenovala Pr' Kitajc, vzniknila zelo huda bolezen. Pobila je veliko ljudi. V resnici še mnogo več, kot so pri tisti hiši bili pripravljeni priznati. Ker pa je to bila mala vas, se je sosedova bolezen hitro razširila okoli.
V čudoviti hiši sredi vasi, Pr' Italjan so bili vsi prepričani, da so zdravi. Da se jih bolezen soseda tam za hribom ne tiče.
Zato so veselo živeli naprej, kot do takrat. Družili so se, objemali, se veselili življenja. Bili so prepričani, da so tudi vsi njihovi prijatelji zdravi. Zakaj bi spremenili način življenja, bi se odpovedali kavici v kavarni, večerji s prijatelji ali pivu po službi? Med drugim je potrebno predebatirati, kako se Pr' Avstrijc vsi obnašajo panično, ker se zapirajo v svojo hišo, ker so na drugi strani vasi zboleli. Pr' Italjan so bili prepričani, da so imuni. Razglabljali, da je sigurno vse le plod zarote. Ali da si je nekdo vse skupaj izmislil. Morda jim je pa virus ušel iz laboratorija. Naj se ubijajo z njim tisti, ki so ga zakuhali… tisti tam za hribom!
Zdravniki Pr' Italjan so že izgubljali moči od opozarjanja, naj zaradi bolezni, ki je prišla izza hriba tudi k njim, takoj spremenijo svoje navade. Le za dva tedna! Pr' Italjan jih niso jemali resno: »Ah, brez veze. Kdo pa bo zdržal dva tedna brez druženja? Zakaj pa, če smo zdravi, če natančno vemo, s kom se družimo. Vsi moji sorodniki in prijatelji so povsem zdravi.«
In tako se je bolezen iz hiše Pr' Kitajc zelo hitro razširila še k Italjan in začela moriti v njihovi hiši. Matilda je prišla po ogromno ljudi iz tiste hiše. Kar ni in ni se upehala.
Od tam se je bolezen razširila v okoliške hiše. Tudi v hišo Pr' Slovenc. A ko so v tisti hiši malo pomigali s svojimi teleščki, so ugotovili, da so oni zdravi, da se počutijo odlično, itak pa vedo s kom se družijo. Tako res niso čutili potrebe, da se tako strogo držijo predpisov. »Sama panika, sama zarota. Sejanje strahu. Brez veze,« so razmišljali Pr' Slovenc.
Pr' Slovenc so vsi zdravi, nobenemu nič ni. Torej, živijo naprej zelo podobno, kot do sedaj:
»Halo, prijatelji, pridite na kavo. Zvečer se dobimo na pivu v baru. Ali na dobri večerji.«
Nič zato, če sem bil še ta teden Pr' Italjan, nocoj grem na družabni večer. Saj sem zdrav…. «
A tudi Pr' Italjan so bili nekoč vsi globoko prepričani, da so bili zdravi in se niso znali ustaviti pravi čas, ko bi še bil čas.
Vsaka podobnost tistih Pr' Italjan s prebivalci hiše Pr' Slovenc je zgolj slučajna.
inspiracije