Na Caminu sem začutila popolno iskrenost do sebe. Kako zanimiv, velikokrat razmeroma nepoznan občutek nam je to, kaj ne?
Zdi se mi, kakor da sem tu, doma, zdaj na nekem posebnem planetu, kjer ljudje trpijo, a imajo nasmehe na obrazu. Kjer njihove oči jočejo, a besede govorijo o sreči.
Pravijo, da občudujejo naravo, a ne vidiš oči, ki bi to zares počele. Kjer se ljudje objemajo z največjo mero hladnosti, kar je premorejo. In drugi ljubijo, da je to čutiti na vseh ravneh življenja, a ostanejo na mestu in ljubezen tako ostane neizražena.
Ta planet bi še bil razumljiv glede na to, da v splošnem vedno bolj čutimo in zaznavamo stvari tudi onstran mask in besed, a je boleče opazovati, da je prav tistim, ki ne igrajo te nesmiselne igre zanimivega planeta, na koncu sojeno.
Včasih moramo na svoji poti za seboj pustiti ljudi, tudi prijatelje, za kar ne moreš podati razumske razlage. Začutiš, ko je pravi čas za to, in takrat se to zgodi lahkotno in z močnim zavedanjem, da je tako prav, čeprav jih imaš in jih boš vedno imel rad.
Preberi več o Petrinem romanju in njenih spoznanjih v njeni knjigi Camino – pot od suženjstva do svobode. Knjigo lahko po akcijski ceni (20 % ceneje) dobiš do 9. aprila 2018, nato je na voljo po redni ceni.
inspiracije