NAVADE vedno izhajajo iz potreb. Poglejmo otroka z dudo. Dudo mu starši potisnemo kot nadomestek za dotik (ljubezen). Majhen otrok si želi nenehne bližine in stika z mamo, ki mu daje hrano in ljubezen za preživetje. Dotik in stik z mamo sta potreba, brez katere ne bi mogel preživeti. In ker mu mama ne more ponuditi fizičnega stika v vsakem trenutku, je kot nadomestek nastala duda.
Ko otrok joka in si želi njene bližine, dotika, ljubezni, občutka varnosti, mama pa si želi skuhati kosilo do konca, otrok namesto mamine bližine dobi dudo. Mama dotik (ljubezen) preloži na kasneje.
Ko otrok pride iz vrtca in hlepi po mamini bližini in pozornosti, dobi besede: "Samo še to dokončam, igrala (kar mu pomeni ljubezen) se bova kasneje.
Nato otrok hodi v šolo … Ko pride iz šole, si želi mami povedati, kaj vse se je zgodilo, pokazati risbice in vse, kar so v šoli počeli, želi si maminih komplimentov (kar mu pomeni ljubezen) … Mama pa mu odgovori: "Kasneje, zdaj nimam časa. Samo še to in to in to naredim, nato prideš na vrsto."
Ta otrok nato pride v puberteto in začne se mu oblikovati lastna osebnost, začne se spominjati resnice svoje duše, poleg tega pa mu na površje priplavajo občutki, ki jih je prejel skozi otroštvo. Takrat se začne zavedati, kaj je tisto, kar bi v življenju želel početi.
A to svoje zavedanje, želje resničnega sebe (svoje duše) potlači (odloži na kasneje) in substitut za svoje želje (ljubezen do sebe) začne iskati zunaj sebe, v družbi. Takrat se začne truditi prilagajati družbi in vse narediti, da bi dobil ta občutek sprejetosti (kar mu pomeni ljubezen).
Tako otrok odrašča in se izgublja v pomenih, trendih in pravilih, kaj je tisto pravo, kar ga bo dolgoročno osrečilo. V šoli, odnosih in službah išče tisto NEKAJ, kar je želel dobiti povsem na začetku svojega življenja – DOTIK LJUBEZNI (ki mu predstavlja varnost, preživetje), pa je namesto tega dobil dudo (nadomestek).
In ta nadomestek ponotranji v obliki ega, ki ga skozi postavljanje pričakovanj in prilagajanje drugim vse bolj oddalji od sebe, svoje absolutne resničnosti, čiste večne ljubezni, ki jo ima v sebi.
V srednjih letih pa pride do točke, ko ugotovi, da ga zunanji dejavniki ne bodo osrečili in da le obstaja tisto NEKAJ v njem samem. In začne se delo na sebi, ponovno iskanje tistega NEKAJ skozi literaturo o osebni rasti, predavanja, delavnice, terapije ... Potem pa je naslednja točka, ko dojame, da že vse ve. Kar je doživel, slišal in prebral, poveže v celoto in se končno odloči vse naučeno ŽIVETI.
A žal ne more utelesiti vsega znanja, ker so občutki še vedno povezani z navadami in vzorci iz preteklosti, in vsakokrat, ko človek začne delati tisto, kar ga veseli, ga občutek strahu pred izgubo ustavi. Občutek, ki ga je gojil in negoval vsa ta desetletja, se želi osvoboditi in priplava na površje, da ga pogleda, ozavesti in izpusti.
Na tej točki se začne odučevanje vsega, kar se je skozi življenje naučil, in poslušanje svoje intuicije, približevanje svoji RESNIČNI NOTRANJI NARAVI. Tako se človek začne ponovno spominjati majhnih življenjskih radosti, ki jih je doživel v svojem otroštvu, in se začne povezovati s to svojo otroško bitjo. Vsi koščki preteklosti, ki jih je do zdaj odrival od sebe, se sestavijo v popolno celovito sliko, ker človek končno dojame, da se je prav vsaka izkušnja zgodila s popolnim razlogom. In prav vsak občutek, ki smo ga v življenju doživeli, je bil z nami, da bi nas v nekem trenutku obvaroval pred prevelikim doživljanjem bolečine. Ko sebe dovolj spoznamo in začnemo stopati po poti svojega srca, pa ti varovalni ščiti v obliki strahu priplavajo na površje, da jih prepoznamo, ozavestimo, da nam s trenutno ravnjo zavesti ne služijo več, jih blagoslovimo z ljubeznijo in izpustimo. Kajti šele takrat lahko začnemo resnično ŽIVETI in prepoznavati ter čutiti LJUBEZEN z vsem srcem, v vsakem trenutku, ne glede na to, kaj počnemo. To so notranji mir, tista tišina in hvaležnost ne glede na to, kje in s kom smo obkroženi – TO JE LJUBEZEN, KI JE Z NAMI IN V NAS VEDNO, ZA VEDNO.
"Osnovna potreba vsake inkarnirane duše na Zemlji je najti LJUBEZEN. Odkrijmo jo v sebi in ravnajmo v skladu z njo. Predajmo jo prihodnjim generacijam, da prekinemo ta nesmiselni cikel iskanja sreče v okolici."
Iz knjige ŽEPNA LUČKA
inspiracije